Arhipelag Gulag

Skoraj spregledano dejstvo: kranjska založba Zelolepo je izdala eno največjih (če ne kar največje) delo dokumentarne literature v 20. stoletju - Solženicinov Arhipelag Gulag (AG). Izbor in prevod sta delo prof. Sama Savnika.

Pred kratkim sem bral, da postaja Sibirija pravi raj za arheologe. Ta največja »pokrajina« na svetu namreč ni zasnežena in zaledenela samo v dolgi zimi. V njenih severnih predelih, tistih nad polarnim krogom, poleti odmrzne samo kake pol metra debela zgornja plast zemlje, pod njo pa leži led, ki že tisočletja ni odmrznil. V zadnjih časih, ko se ozračje segreva, je poletno odmrzovanje globlje in v teh globinah se je, konzervirano v ledu, ohranilo marsikaj … Ob tem sem se spomnil na tisto, kar sem prebral v prvem odstavku Solženicinovega uvoda v AG. Tu zapiše, kako je leta 1949 v znanstveni reviji Priroda prebral, »da so ob reki Kolimi med izkopavanji odkrili podzemeljsko ledeno ploščo, v kateri so bili zamrznjeni predstavniki fosilne favne (stari nekaj deset tisoč let). Nekakšne ribe, tritoni ali tako nekako, so bili še tako sveži, je pričal znanstveni sodelavec revije, da so jih navzoči s tekom pojedli, ko so razbili led«.

To sporočilo je bilo mogoče dojeti na dveh ravneh, površni in globlji. Za večino bralcev je bilo zanimivo to, »da se lahko ribje meso tako dolgo ohrani v ledu«. Tisti, ki so sami živeli na otočju Gulag, pa so takoj vedeli tudi, kdo so bili ljudje, ki so ribe našli in jih pojedli. »Mi – smo pri priči razumeli. Ves prizor smo videli jasno do najmanjših potankosti. Videli smo, s kako pobesnelo naglico so navzoči razbijali led, kako so se požvižgali na visoke cilje ihtiologije, kako so se odrivali s komolci, trgali koščke tisoč let starega mesa, ga vlekli k ognju, ga talili in jedli. Mi smo to razumeli, ker smo bili sami med navzočimi, bili smo iz tistega edinega rodu na svetu, rodu kaznjencev (zekov – beseda izhaja iz taboriščniškega žargona, ki mu je za podlago administrativna oznaka z/k – zaključjonnyj, zapornik …) in so lahko z največjim tekom jedli tritona.«

In še: »Kolima je bila največji in najbolj znameniti otok, središče surovosti te neverjetne dežele GULAG, ki jo je zemljepis zdrobil v otočje, psihologija pa prekovala v celino – ki je skoraj nevidna, skoraj neresnična dežela, v kateri živijo kaznjenci (zeki). To otočje se je zarezalo in zamazalo s packami v drugo deželo, zarezalo se je v njena mesta, se dvignilo nad njene ulice – in vendar niso ljudje te dežele ničesar slutili, mnogi so slišali kaj meglenega, otočje so poznali samo tisti, ki so bili na njem. Zdi se, kot da bi prebivalci otočja izgubili dar govora in so molčali kot ribe.«

No, Aleksander Isajevič ni molčal kot riba. Otočje iz neštetih taborišč, ki so bila raztresena po vsem širnem sovjetskem ozemlju, je popisal v treh debelih zvezkih s skupnim naslovom AG. (Gulag je okrajšava za Glavnoe upravlenie lagerej, Glavno upravo lagerjev; kratica je GULag, GULAG pa ime »arhipelaga«.) Delo je prvič izšlo že leta 1973 v Parizu, na slovenski prevod smo morali čakati skoraj 35 let. Kar je čudno, saj so bili njegovi glavni romani poslovenjeni kmalu po izidu izvirnikov. Škoda je le, ker smo dobili le izbor in ne celote dela, ki bi si zaradi svojega izjemnega pomena to zaslužilo.

Sicer pa vzemite to knjigo v roke in berite, kaj vse so zmožni ljudje početi s svojimi soljudmi. To so dejanja, ki dostikrat presegajo zmožnosti domišljije. Solženicinu v tem delu ni bilo treba romansirati, saj so zgodbe iz Gulaga že same po sebi romaneskne, danes se zdijo kot fikcija. Pa so bile še pol stoletja nazaj surova realnost. Imenovani in brezimni junaki AG so Don Kihoti 20. stoletja, živeli so v stvarnosti, ki je sproti postajala roman in ga je Solženicin »le« popisal, iz svoje osebne izkušnje ter iz pripovedi in dokumentov 227 prič.