Knjižna bera 2007 uspela

Po mojem slovenski knjigi od Primoža Trubarja, ki je njen nesporni oče, še nikoli ni šlo tako dobro. Nekateri sicer menijo, da so tiskanim medijem leta šteta, da jih bo v bližnji prihodnosti izrinila elektronska konkurenca. Hkrati je dejstvo, da se pri nas še nikoli ni tiskalo toliko knjig kot prav zadnja leta. O tem smo se lahko prepričali tudi na 23. slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu, od 28. novembra do 2. decembra 2007 ...

V letu 2008 bo Trubarjev 500. rojstni dan. Kljub časovni razdalji pol tisočletja je že zdaj jasno, da bo tudi ta dogodek vložek v slovenskih političnih igrah. Rimskokatoliška cerkev, ki je duhovni nadzornik sedanje oblasti v državi, Trubarju ne more odpustiti njegovega odpadništva od katolištva in si bo po svojih velikih močeh prizadevala, da ga tudi drugi ne bi preveč častili. No, da bi na mestnih trgih spet kurili Cerkvi neljube knjige, se kljub temu ni bati, časi so se le preveč spremenili. In mi z njimi.

Knjigo danes ogroža vse kaj drugega. Založniki trdijo, da so to visoki stroški tiskarskega in avtorskega dela (čeprav je slednje kronično podplačano), pa davek na knjigo in še kaj. Bralci tarnajo, da so knjige predrage, mnogi si lahko privoščijo le še izposojo v knjižnicah, na katero čakajo v vrstah. A to so le minljive težave. Večji in bistveni težavi sta drugi dve: fizični razkroj obstoječega knjižnega fonda in domnevna elektronska konkurenca. Pa si obe pobližje oglejmo.

V vsakem domu hranijo na knjižnih policah ali na kakem manj uglednem in izpostavljenem kraju vsaj nekaj knjig. Le malokdo od njihovih dejanskih ali potencialnih bralcev pa se zaveda, da so tem primerkom leta šteta. Vse knjige, ki so tiskane po letu 1800 na papirju iz lesa in z dodano kislino, se bodo namreč v bližnji prihodnosti spremenile v prah. Reši jih lahko le tisto, kar velja za orodje njihove domnevne konkurence: digitalizacija. Le redke od njih bodo ponatisnili na obstojnem papirju. Vse pa bi si zaslužile, da jih poskenirajo in shranijo v elektronski biblioteki.

»Pravi« knjigoljubi smo taki, da knjige najraje beremo tako, da jih sedeč v naslonjačih držimo v rokah. Mlajše generacije bralcev pa, kot se že kaže, raje berejo kar na ekranu. Nekaj dni nazaj sem bral, da je Amazon.com, največja spletna knjigarna na svetu, predstavil »bralnik e-knjig«. Kakšno je to novo čudo, si niti dobro ne predstavljam, a rešitev za knjigo je očitno ravno v tem, da se iz Gutenbergove razširi še v spletno galaksijo. Kakršne koli že bodo, papirnate ali elektronske, knjige bodo še vsaj tako dolgo kot njihovi bralci. Ali pa, Bog (ne) daj, še tedaj, ko nas že dolgo več ne bo?

No, ko sem hodil po treh dvoranah nedavnega knjižnega sejma, nisem razmišljal o teh rečeh. Je bilo preveč živahno. Tri aleje knjižnih paviljonov, v njih pa množica kupcev in prodajalcev, povečini knjigoljubcev. Na enem od najbolj izpostavljenih mest, mimo katerega so morali vsi obiskovalci, je imela svojo malo stojnico pisateljica Breda Smolnikar. Prepoznal sem jo po naslovnicah razstavljenih knjig. Pa sem jo kar naravnost ogovoril in se ji predstavil. Sem pač želel spoznati to pogumno žensko, ki je po dolgih letih dobila utrujajoči sodni boj med svobodo ustvarjanja in t. i. varstvom zasebnosti. Zapletla sva se v dolg in prijazen pogovor. Pravzaprav sem bolj poslušal, govorila je ona. Kupil sem dolgo prepovedano knjigo Ko se tam gori olistajo breze (samozaložba, 1998). Eno mi je pa podarila. Povedal sem ji tudi, da sem urednik Snovanj pri Gorenjskem glasu, v katerih izide njen pogovor z Jasno Paladin. Oh, kaj res, je pritrdila ter hkrati obžalovala in priznala, da časopisa pravzaprav ne pozna, da pa se imajo v njeni Depali vasi staroselci še vsi za Gorenjce in da je škoda, ker jih ta časopis ne doseže …

Srečal sem še nekaj drugih znancev iz Gutenbergove galaksije, a pogovor s to žlahtno damo z gorenjskega vzhoda je bil čez vse! Motilo pa me je, ker so se po dvoranah ves čas podile trume hrupnih otrok. Saj ne, da bi imel kaj proti njim, a očitno je bilo, da si ne ogledujejo knjig, ampak le izživljajo čas, ko ni treba biti v šoli. Učiteljev ni bilo videti ali pa se niso trudili, da bi jih vodili in jim kaj pokazali in povedali. Tako so bili eni za par ur »rešeni« od drugih, učenci od učiteljev in učitelji od učencev. Bodo ti še brali knjige tako kot mi? Ali pa bodo Gutenbergovo galaksijo zapustili in se utopili v Microsoftovi?

Kakorkoli že, veliko nas je, ki ostajamo v Gutenbergovi in Trubarjevi. Bog ve, kako bi se počutili Trubar, Prešeren in Cankar, če bi jih famozni časovni stroj prestavil iz njihovega v naš čas in jih postavil v sredo slovenskega knjižnega sejma? Saj bi se jim strgalo! Pa dobro bi se jim zdelo, ko bi videli, kakšne zvezde so še vedno v tem knjigoljubnem svetu. Knjige so tiste, ki so med nami in njimi še vedno živa vez …