Jesenice kot kulturno velemesto

Jubilejni, dvajseti Čufarjevi dnevi so se uspešno zaključili. Sedem tekmovalnih predstav in zaključno premiero si je ogledalo prek tisoč gledalcev.

»Čufarjevi dnevi vsako leto postavijo Jesenice na kulturni zemljevid Slovenije kot velemesto,« je na zaključni slovesnosti jubilejnih, 20. Čufarjevih dni in podelitvi Čufarjevih plaket dejal eden od podeljevalcev, kranjskogorski župan Jure Žerjav. In res, Čufarjevi dnevi so na Jesenicah zbrali »smetano« ljubiteljskega gledališkega ustvarjanja in v šestih dneh privabili več kot 1100 obiskovalcev. Prav vsaka predstava je bila odlično obiskana in direktorica Gledališča Toneta Čufarja Branka Smole je lahko zadovoljna.

Letos se je za štiri Čufarjeve plakete potegovalo sedem gledaliških predstav. Na koncu je plaketo za najboljšo žensko vlogo strokovna žirija (Miran Kenda, Peter Militarev in Matjaž Šmalc) namenila Miri Rebernik Žižek za vlogo Jean v predstavi Raya Cooneyja Denar z neba (KD Ivan Kaučič Ljutomer). Plaketo za najboljšo moško vlogo je prejel Saša Klančnik za vlogo Švejka v predstavi Jaroslava Haška Prigode dobrega vojaka Švejka v izvedbi Šentjakobskega gledališča Ljubljana. Najboljša predstava po izboru publike (z visoko povprečno oceno 4,78) je bila predstava domačega gledališča Ta veseli dan ali Matiček se ženi Antona Tomaža Linharta v režiji Alena Jelena, najboljša predstava po izboru strokovne žirije, za katero so prejeli plaketo in denarno nagrado, pa je šla v Trnovlje (KUD Zarja Trnovlje Celje) za predstavo Georgesa Feydeauja Gospod Lovec v režiji Miha Alujeviča.

Plakete so podeljevali župani oziroma podžupani občin, ki so imele pomemben delež v dvajsetletni zgodovini Čufarjevih dni (v prvi vrsti občina Jesenice, zatem Kranjska Gora in Žirovnica) ter direktor Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti Igor Tršar.

Še pred podelitvijo pa so si obiskovalci ogledali premiero domačega gledališča, ki je uprizorilo Linhartovo Županovo Micko (v režiji Emila Aberška), obogateno s koreografijo Janeza Mejača in glasbo Franca Podjeda, predvsem pa z zanimivim igralskim prispevkom dveh igralcev iz zamejstva, iz Kulturno prosvetnega društva Štandrež v Italiji. Nekoliko drugačno Micko, ki je zvenela malo po italijansko in malo po koroško in ki je bila tudi bolj muzikalična kot klasične uprizoritve, je občinstvo nagradilo z navdušenim aplavzom.