Sedmica: Sindrom Petra Pana

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / sobota, 1. december 2007 / 06:00

Na Osnovni šoli bratov Polančičev v Mariboru je skupina učencev šestega razreda maltretirala vrstnike.

Pri tem so si »junaki« pomagali s tako imenovanim paralizatorjem. Da je bilo, pač, pogojno rečeno zabavneje. Ravnatelj Mladen Tancer je javnosti priznal, da ni imel pojma, kaj se na njegovi šoli dogaja, kar je, milo rečeno, čudno, saj se od »šefa« pričakuje, da je z dogajanjem na tekočem. Še zlasti s problemi. Ampak, to je druga zgodba. Zdaj me zanima vzgoja nasilne otročadi, ki v konkretnem primeru menda prihaja iz dobro stoječih in vsaj navzven urejenih družin.

Pred časom je zahodno civilizacijo, pomeni, tudi Slovenijo, dobesedno preplavil trend permisivne vzgoje. Njeno bistvo je, da otroku daš in pustiš vse, kar mu pade na misel, samo da nebogljeno bitje ne doživi frustracij oziroma, da doživi s samim seboj in z okoljem čim manj konfliktov. Žal je tako, da dobršen del slovenske strokovne in posledično laične javnosti, se pravi staršev, na to vzgojno doktrino še vedno prisega; ne glede na to, da se s permisivno vzgojo, ki me še najbolj spominja na anarhijo, otrok nikakor ne nauči soustvarjalnega prilagajanja okolju, kot sodobni strokovnjaki označujejo lastnost, zmožnost zrele osebnosti. Nasprotno. Mariborski in še kateri drug podoben primer je, vsaj po mojem mnenju, posledica družinske, strokovne in institucionalne vzgojne anarhije.

Pomemben vezni člen permisivne vzgoje je razvajenost, o kateri pa se v slovenski družbi domala ne govori. Vsaj na strokovni ravni, ne, saj ni raziskave, ki bi posebej proučevala obsežnost tega nedvomno aktualnega problema. Stroka ne premore niti inštrumentov, s katerimi bi bilo mogoče zmeriti razširjenost razvajenosti v družbi, niti ne prepozna osebnih in družbenih posledic razvajenosti. Pravzaprav se stroka problema razvajenosti do zdaj ni dotaknila niti toliko, da bi odgovorila na osnovno vprašanje, kaj razvajenost sploh je, da bi torej postavila definicijo razvajenosti. To ne velja samo za slovensko, pač pa za zahodno družbo nasploh.

Problem razvajenega otroka je, da vzroka svojih težav ne vidi v sebi, ampak v drugih; drugi so slabi, jim škodujejo, jih ovirajo in tako naprej. Psiholog Bogdan Žorž, avtor izvirnega in uspelega projekta dela z mladimi, opozarja: »Razvajanje ni v tem, ker bi imeli otroka preveč radi, marveč v tem, ker ga s tem prikrajšamo za pomembne izkušnje, brez katerih bo v življenju težko shajal.« Pomeni, razvajen otrok razvajenosti ne bo prerasel, ampak bo z njim rasla. V tem kontekstu govorijo v Ameriki o sindromu Petra Pana. Gre za otroka, ki nikoli ne odraste, ki zase meni, da je nekaj posebnega, zato se noče prilagajati; pri njem je prepoznati tako občutek manjvrednosti kot tudi večvrednosti, zato je v odnosu do drugih aroganten, zahteven, pričakuje ali celo zahteva, da se bodo drugi prilagajali njemu. (Mimogrede, s tem tipom moškega je Jung povezal dve značilni moški motnji – homoseksualnost in donhuanstvo.) Hočem reči, v dobro celotne družbe bi bilo, če bi se stroka soočila s problemom razvajenih otrok, ki sovrstnike mučijo s paralizatorjem in nikoli ne odrastejo.