Praznik o trgovini z orožjem

V začetku novembra je v samozaložbi izšla knjiga Braneta Praznika z naslovom Trgovci s smrtjo Branilci domovine II, knjiga, ki je bila omenjena tudi med razpravo o zaupnici vladi.

V razpravi o zaupnici vlade je bila znova omenjena trgovina z orožjem, ki jo nekateri očitajo med drugim tudi sedanjemu predsedniku vlade Janezu Janši. Omenjeni sta bili dve knjigi, ki sta v zadnjem času izšli na to temo. Avtor ene z naslovom Trgovci s smrtjo je dobro znan tudi Gorenjcem, predvsem Medvoščanom. To je Brane Praznik, po duši Medvoščan, ki pa zadnjih nekaj let živi v Ljubljani. Od leta 2005 je upokojeni častnik Slovenske vojske in nekdanji pripadnik obveščevalno-varnostne službe ministrstva za obrambo. Zatrjuje, da knjiga nima političnega ozadja, ter da ni član nobene politične stranke. Obenem priznava, da je bil do leta 1989 član Zveze komunistov, na predzadnjih državnozborskih volitvah pa je kandidiral na Popovičevi listi. Knjiga Trgovci s smrtjo je njegova druga. Prva z naslovom Branilci domovine I je izšla leta 2000.

To je vaša druga knjiga. Gre za nadaljevanje prve ali za novo tematiko?

»V tej knjigi, ki obsega štiristo strani, sem v prvi osebi zapisal številne dogodke ob aferah, ki so v devetdesetih letih pretresale Slovenijo, veliko pozornosti pa sem namenil tudi trgovini z orožjem v letih 1991 do 1993. V obeh knjigah gre za iste ljudi. V prvi knjigi gre samo za osamosvojitelje, borce, nas, ki smo orožje držali v rokah, za zanos, samozavest, borben duh. Kmalu po izidu prve knjige sem že načrtoval drugi del, v katerem so prav tako zgodbe dela mojega življenja. Nekateri, zgodovina jih bo pokazala s prstom, so osamosvojitev izrabili. Zlorabili! Jaz v tej drugi knjigi s prstom kažem nanje. Pišem pošteno, tako kot sem to doživel.«

Vaša vloga v trgovini z orožjem?

»Nehote sem bil povezan s 'švercanjem' orožja. Predvsem zato, ker sem bil vojak, ki je to orožje posredno tudi prekladal in prešteval izkupiček. V nekem trenutku sem bil na to celo ponosen. Prepričan sem bil, da to počnem v imenu novonastale države Slovenije. Bil sem eden izmed tistih, ki smo bili v zmoti. Zapisal sem, koliko denarja sem preštel. En večer sedemnajst milijonov nemških mark, skupni znesek gotovinskega poslovanja pri trgovini z orožjem pa po moji oceni znaša najmanj 200 milijonov mark. Ta denar ni končal v integralnem proračunu, najbrž se je tudi prijel lepljivih prstov. V knjigi sem jasen. Tisti, ki so trgovali z orožjem, so imeli tudi gotovino.«

Komu ste ta prešteti denar predali, obstaja za to kakšen dokaz?

»Tako kot so denar prinašali, tako so ga tudi odnašali. Na skrivaj. Denar, ki sem ga jaz preštel, je odnesel eden izmed sodelavcev v noč. Kam? Morda na kakšen avstrijski tekoči račun. O teh smo veliko govorili. Mediji so celo omenjali tako imenovani račun Dragica v Avstriji, tudi jaz v knjigi, ko so iz tega računa plačali italijanske pištole, ki jih omenjam. Nekaj tega denarja je šlo takrat tudi v objekte in oborožitev ter opremo. VOMO je dobil kar precej opreme iz »črnih fondov.« Toda še zdaleč ne toliko denarja, kot so ga prinesli »južni sosedje«. Razlike so ogromne. Dokumente kot dokaze je zbrala najprej interna komisija VOMO in samostojno tudi policija. V letu 1994 je bilo zaslišanih več deset udeležencev vpletenih v trgovino z orožjem. Zapise ima parlamentarna preiskovalna komisija. So pa seveda tudi različna pričevanja.«

Komu je po vašem šel ta denar?

»Na to naj odgovorita takratna ministra za obrambo Janša in notranje zadeve Bavčar. Če pravita, da o tem nič ne vesta, se sprenevedata. Janez Janša že nekaj let vztrajno ponavlja, da je bila opravljena primopredaja med njim in Jelkom Kacinom, ki je leta 1994 za njim prevzel ministrstvo za obrambo, ter da je bilo v tem dokumentu vse zapisano. Medtem Jelko Kacin prav tako že leta trdi, da v tej primopredaji ni govora o orožju in denarju, oziroma, da dokument ni bil objavljen, ker je bil pravzaprav politični pamflet.«

Zakaj ste se o tem odločili napisati knjigo in šele sedaj?

»Rojen sem kot pošten podeželan, deležen sem bil poštene vzgoje, zato tem bolj boli, ko vidiš, da nekateri ljudje vidijo samo bogastvo. Da izdam knjigo, sem se odločil relativno pozno, ker sem upal, da bodo organi pregona odkrili te ljudi, ki so na veliko trgovali z orožjem, upal, da bodo parlamentarne preiskovalne komisije naredile karkoli v tej smeri. Vendar se to ni zgodilo. V tem primeru kažem s prstom tudi na Janeza Drnovška, ki je leta 1994 preprečil, da bi se začela odkrivati ta trgovina s smrtjo, da ni peljal preiskave naprej. Sedaj je prepozno in tudi ta knjiga ne more doseči kazenskega pregona, lahko le trka na vest trgovcev s smrtjo.«

Imate za vse, kar je zapisano v knjigi, dokaze?

»Te zgodbe sem sam doživel, imam pa tudi vrsto dokumentov, ki so objavljeni ob besedilih. Kot že rečeno, nisem edini, ki je o tem izdal knjigo. Pred kratkim je izšla tudi knjiga Matjaža Frangeža, ki je to raziskoval.«

V knjigi je cela vrsta podatkov, celo prepisi pogovorov. Verjetno do vseh podatkov niste mogli priti sami?

»Do podatkov sem prišel med drugim tudi tako, da je eden izmed šefov, ki je bil vpleten v afero Depala vas »pozabil« v računalniku kup zapisov, ki bi jih sicer moral izbrisati. Nerodnost, velika napaka! Jaz sem te zapise posredoval šefom. Skomignili so z rameni in pri tem je ostalo. Pravzaprav je ostalo v mojem osebnem arhivu.«

Vas ni nič strah, da bi za zapisano prišli na sodišče?

»Daleč od tega. Nasprotno. Nič narobe ne bi bilo, če bi me kdo začel tožit. Na dan bi potegnil še nove dokaze ter dokumente in kdor bi me tožil, bi potegnil krajši konec.«