Osem metrov debeli zidovi

Bunkerji, ki bi najbrž "preživeli" tudi bombo.

Že v mestu Ketrzyn opazimo nekaj bunkerjev in drugih objektov, ki kažejo na to, da je mesto drugačno od turističnih krajev ob velikih jezerih, skozi katere smo se vozili še pred slabo uro. Po dveh poskusih se le pripeljemo pred nekakšen vhod, kjer naj bi se nahajal tako imenovani Hitlerjev Volčji brlog. Kasneje smo ugotovili, da gre za pravi kompleks, ki se razprostira na 2,5 kvadratnega kilometra, skupaj z gozdom pa na še dvakrat večjem območju. Na recepciji nam mladenič razloži, da je vstopnica za ogled tega spomenika iz 2. svetovne vojne toliko in toliko, če še malo dodamo, pa lahko tudi kampiramo. Vzamemo drugo varianto, saj se je že večerilo in kaj je lepšega, kot preživeti eno noč pred vrati Volčjega brloga. Kaj hitro ugotovimo, da kampa pravzaprav ni. Razen zdelanega parkirišča na betonu in nekoliko močvirnate jase sredi gozda z nekaj vodovodnimi pipami (ja, spet za kamperje), ki bi lahko spominjalo na možnost šotorjenja, drugega nismo našli.

Parkirali smo v gozdičku ob robu jase. Sami in z nekaj mladci v bližnjem lokalu. Skrbno smo zaklenili oba spačka, čeprav ni nobena »kunšt« v minuti, dveh priti noter, če ne drugače, z nožem skozi platneno streho, in se odpravili na ogled bunkerjev. Kompleks sicer obsega okrog 80 zgradb, na ogled jih je nekoliko manj, pa tudi sicer so bunkerji večinoma porušeni. V mraku je vse skupaj izgledalo nekoliko grozljivo. Debeli skladi betona, kot kakšni atomski reaktorji, po zunanjih merah dolgi sto metrov in široki petdeset, v notranjosti pa na prvi pogled komaj kakih 100 kvadratnih metrov. Menda so Rusi po zavzetju vse skupaj nameravali porušiti, pa so bunkerji le nekoliko »sedli skupaj«. Štos dneva je vsekakor bil odgovor na vprašanje, zakaj so Hitlerju po vojni vse skupaj porušili (kolikor se je seveda dalo). Zato ker so bili črna gradnja, menda pa tudi ni imel vpisane v zemljiško knjigo. (naslednjič: o atentatu na Führerja)