Božiček, prinesi mi plavalno šolo

December je eden od najbolj stresnih mesecev v letu. Prazniki, povezani z obdarovanji, se kar vrstijo. Čas miru in spokoja postane izčrpavajoče tekanje po trgovinah in prebijanje skozi gnečo na cesti in pred blagajnami trgovskih centrov.

Čeprav so obdarovanja stara prav toliko kot človeštvo, obdarovanje še nikoli ni bilo tako utrujajoče kot danes. Ritual poklanjanja stvari, s katerim so v preteklosti gojili in vzdrževali mrežo socialnih stikov, se je v družbi (iz)obilja dodobra izrodil. Obdarujemo nič več samo zato, da razveselimo ljudi, ki so nam blizu, pač pa z darilom (predvsem med procesom kupovanja) sporočamo, da »imamo in da si lahko privoščimo«. Bolj, kot je ponudba daril pestra, manj kontrole nad njo imamo in v večji nevarnosti smo, da nas zajame najhujša decembrska epidemija – potrošniška mrzlica. Antropologi pojasnjujejo, da je na logiko profita, ki prevladuje pri obdarovanju v sodobni družbi, vplival blagovni fetišizem, ki je vsaki stvari, celo človeku, dal obliko blaga. Z nakupovanjem bogatih daril (v smislu denarja) okolici na zunaj sporočamo, da nekaj veljamo, psihologi pa opozarjajo, da se za tem pravzaprav skriva precejšnja osebna negotovost in strah pred »biti drugačen«.

Po darila v trgovino, športna oprema redko v nakupovalnem vozičku

Podatki kažejo, da 70 odstotkov odraslih darila za bližnje kupi v trgovinah. Celo tisti, ki podarjajo darila, ki jih izdelajo sami, radi »primaknejo« še kaj kupljenega. V povprečju kupijo med pet in deset daril, večinoma za družinske člane in sorodnike. Za eno darilo v povprečju zapravijo dvajset do trideset evrov. Skoraj vsak peti darila podarja ob vseh treh decembrskih »priložnostih«: za miklavževo, za božič in za novo leto. Igrače, oblačila, knjige in sladkarije se najpogosteje znajdejo v darilnih vrečkah. Športna oprema, ki bi bila v časih, ko debelost dobiva epidemiološke razsežnosti tudi med slovenskimi otroki in slednji zaradi negibanja dobesedno pristanejo v bolnišnici, še kako koristno darilo, je le redko med decembrskimi darili. Strokovnjaki se strinjajo, da bi bila »menjava« vsaj enega paketa igrač in sladkarij z nečim, kar bi otroke spodbudilo h gibanju, zelo dobrodošla, priznavajo pa tudi, da so tovrstna darila manj priljubljena predvsem zato, ker za starše pomenijo dlje trajajočo obveznost. Plavalni vrtec ali šola, tedenski smučarski tečaj, kolo, s katerim lahko tudi iz zimskih tur ob primernem vremenu naredimo pravo pustolovščino, oprema za smučarski tek, mobilni koš z žogo je le nekaj od predlogov, primernih tudi za mlajše otroke.

Igrače za najmlajše morajo biti varne

Prvo orodje, s pomočjo katerega otroci spoznajo svet, so igrače, zato je še kako pomembno, da so dovolj kakovostne ne samo v smislu didaktike, pač pa tudi varnosti. Pravilnik o varnosti igrač določa, da igrače ne smejo ogrožati zdravja in varnosti uporabnikov in drugih oseb, kadar jih uporabljajo v skladu z njihovim namenom, pri čemer je treba upoštevati običajno vedenje otrok. Varna igrača mora ustrezati standardom glede vnetljivosti, kemičnih in električnih lastnosti, radioaktivnosti, mehanskih in fizikalnih lastnosti in higiene. Igrače morajo, ne da bi se zlomile ali deformirale, zdržati mehanske obremenitve, ki so jim izpostavljene med uporabo. Njihova površina mora biti gladka in nepoškodovana, ostri robovi so prepovedani. V zadnjem času tako popularne igralne hiše in šotori, v katere otrok lahko vstopi, morajo imeti izhod, ki se z lahkoto odpre od znotraj. Igrače, namenjene otrokom, mlajšim od treh let, morajo biti tako velike, da jih otroci ne morejo pogoltniti, kar velja tudi za njihove sestavne dele in vse dele, ki jih je mogoče sneti. Vrvice na njih ne smejo biti daljše od 22 centimetrov. Če imajo zanke, njihov obseg ne sme biti večji od 38 centimetrov, če jih raztegnemo s silo 25 N. Igrače, ne glede na starostno skupino, ki so ji namenjene, morajo biti izdelane iz snovi, ki niso lahko vnetljive. Tekstilni deli igrač morajo biti obarvani z netoksičnimi in obstojnimi barvami. Kemijske snovi iz igrač ne smejo prehajati v meri, ki bi povzročila draženje kože, sluznic ali imeti kakršenkoli drugačen škodljiv učinek. Pri električnih igračah napetost ne sme presegati 24V. Deli, po katerih teče električni tok, morajo biti primerno izolirani in mehansko zaščiteni. Igrače, pri katerih prihaja do kemičnih reakcij (igrače za kemijske, fizikalne poskuse, pripomočki za oblikovanje …) ne smejo vsebovati snovi, ki bi pri spajanju ali med mehansko obdelavo (mešanjem) lahko postale lahko vnetljive ali eksplozivne. Če vsebujejo nevarne snovi, mora biti njihova količina omejena. Prav vse igrače morajo biti tudi opremljene s čitljivimi navodili in morebitnimi opozorili za varno uporabo.