Vtisi iz Šanghaja

Ples prvih snežink v nedeljo me je popeljal skozi zgodbe, ki sem jih v enem mesecu in pol eno za drugo strnila v veliko zgodbo mojega (in sedaj, ko to berete tudi Vašega) življenja. Rada bi delila z vami vsako nežno sapico daljnega sveta, ki ti s posebno toplino poboža razgaljena ramena, utrip srečevanja mnogih svetov poslovnega značaja, kako je čutiti v preprogi utripajočih lučk, da mesto nikoli ne zatisne očesa … In kako sem vsako noč prijetno utrujena padla v posteljo tisočih drobnih in velikih doživetij in zaspala ob nemem brzenju avtomobilov in hkrati ob poslušanju tišine ...

To, da sem bila del največjega festivala v zgodovini Kitajske, je težko opisati, kako sem se počutila v ekipi najelitnejših in najbolj nadarjenih klovnov, žonglerjev in artistov tega sveta. Edini približno opisljiv občutek je, da ko se enkrat v tako velikem mestu počutiš majhnega, istočasno začutiš, da postajaš velik, saj je tvoje delo postalo del velike zgodbe razveseljevanja ljudi in še mnogo več,...

Vsak dan sem iz velike reke ljudi (festival je dnevno obiskalo 15 do 30 tisoč ljudi) s poslikavo obraza osrečila mnogo azijskih obrazkov in ne samo otroških. In najlepši trenutek poslikave je bil, ko se je poslikan obraz pogledal v ogledalo in ko sem ujela tisti prvi vtis v malce navzgor potegnjenih očkih ...

Vznemirljiv občutek je bil tudi, ko sem se s svojo umetnostjo pridružila modni reviji v enem izmed zelo uglednih Šanghajskih gledališč. Niko Fric je s svojo ekipo izdelal obleke iz balonov, jaz pa sem jih oplemenitila s poslikavo telesa,... in ko sem kasneje v nežno objemajočem in vznemirljivem mraku zaodrja občudovala svoje delo, ki je bilo del prvinske in nepozabne predstave, posute z glamurjem, sem se zavedela, da je meja med resničnostjo in sanjami včasih tako tanka in nejasna.

In da zunaj v prvi vrsti sedijo pomembni ljudje kitajske vlade in ministrstva za kulturo, se mi je zdelo tako nemogoče. Vse to me je napolnilo z občutki sreče, časti, hvaležnosti in glamuroznosti istočasno. Ugotovila sem, da je Slovenija premajhna, da bi lahko začutila vse te občutke hkrati.

Neko popoldne smo se z avtobusom, ki me je nekako spomnil na Bedanc bus, odpeljali na čisto drug konec milijonskega mesta. Bil je enonadstropen in imel je odprto streho, tako sem nehote požirala šanghajski zrak sem ter tja, se začudila zdaj nad barvitostjo vrtov, ki so bežali mimo, zdaj nad odsevom v reki, v kateri sem občudovala nebo, posuto z oblaki. Videti so bili, kot bi jih naslikal na platno neznani slikar, ki biva v skromnem stanovanju, prav na vrhu ene izmed številnih stolpnic, ki stojijo nepremično kot telesa brhkih Kitajk, ki kljubujejo vetru v laseh, včasih tudi kakšnemu tajfunu.

Vendar kljub vsemu se je lepo vrniti v zdaj hladen zdaj topel objem ljudi, ki te poznajo, spoštujejo tvoje delo in imajo radi, vsak seveda na svoj način ...