Do Volčjega brloga

Skozi pokrajino velikih jezer do Hitlerjevega bunkerja.

S popravljeno bencinsko črpalko smo dobre volje, ker se pri spačku z nekaj iznajdljivosti tako ali tako da vse popraviti, hiteli naprej proti severu Poljske. Aljaž in Darja sta bila pred kakimi dvajsetimi leti še v socialističnih časih že na turizmu v Pokrajini velikih jezer, kot ta del imenujejo Poljaki. Tu nekje naj bi prespali. Ni vrag, da sredi enega najbolj turističnih predelov države ne bi našli primernega kampa. Primernega? Hmmm …, »primeren« je bil vsak, da je le bil. Predvsem kasneje v Litvi, Latviji in Estoniji smo kar nekajkrat zamižali na kakšno oko, da niti ne omenim zatiskanja nosu v sanitarijah in previdne hoje po sistemu »nevarnost minskega polja«. Zapeljali smo skozi simpatično jezersko pokrajino, ki so med seboj povezana s kanali, tako, da je iz gornjega jezera mogoče pripluti do spodnjega in se pri tem »najadrati« več kot 50 kilometrov. Staretova dva vznemirjena ugotavljata, da ni več tako, kot je bilo včasih, saj je tudi te kraje že dohitel kapitalizem, kar vidimo tudi po marinah polnih jadrnic in dokaj bogatih avtomobilskih parkiriščih ob njih. Na parkirišču sredi mesta Mikolajki smo prava atrakcija, saj nas domačini slikajo in nas z zanimanjem sprašujejo o avtomobilih. Ko jim na njihovo željo razkrijemo letnika izdelave obeh avtomobilov (1985 in 1989), so kar malo razočarani. Očitno so mislili, da so to še avtomobili iz časa 2. svetovne vojne. Roko na srce, v skoraj petdesetih letih, kolikor so bili spački v izdelavi, se ti na pogled res niso kaj dosti spremenili. Pravzaprav je tudi nas pot vodila v čas 2. svetovne vojne, v kraj oddaljen nekaj kilometrov od mesta Ketrzyn, kjer si je Hitler sredi gozda uredil mogočno skrivališče, ki ga je poimenoval Volčji brlog. Bunker pri bunkerju, pa vendar je tam julija 1944 skoraj uspel atentat nanj. (naslednjič: 8 metrov debeli zidovi)