Šah je igra logike in tveganja

Duško Pavasovič je šahovski velemojster in član slovenske državne reprezentance. Poskušal je s študijem filozofije in ekonomije, vendar je postal poklicni šahist.

Duško Pavasovič se je rodil 15. oktobra leta 1975 v Splitu, vendar se je njegova družina kmalu preselila v Slovenijo. Sedaj živi v Ljubljani in je eden mlajših šahovskih velemojstrov. Ta visoki šahovski naslov mu je mednarodna šahovska federacija podelila leta 1999 in je z ratingom 2600 točk med stotimi najboljšimi šahisti na svetu. Je član slovenske državne reprezentance, ki je na zadnjem evropskem prvenstvu na Kreti osvojila odlično osmo mesto, do zadnjih dveh kol pa je bila celo med kandidati za kolajne. Včeraj je odpotoval na sibirsko mesto Hanti Mansisk, kjer bo kot četrti na aprilskem evropskem prvenstvu v Dortmundu sodeloval na svetovnem prvenstvu posameznikov. Poročil se je in za ženo izbral Kranjčanko Jano Kovačič. Morda se je bil tudi zato pripravljen takoj pogovarjati za Gorenjski glas.

Se morda spominjate, kdaj ste prvič sedli za šahovnico?

»Zdi se mi, da igram šah že od rojstva. Vsi moji otroški spomini so povezani z njim. Prvih potez me je učil oče, potem pa so prihajale na vrsto neskončne partije pri babici in s sošolci v prvih razredih osnovne šole, med katerimi je bilo nekaj šahovskih zaljubljencev, ki so kasneje odnehali, sam sem pa vztrajal. Vse se je odvijalo normalno. Uspehom doma so sledili uspehi na tujem in zdelo se mi je samoumevno, postanem šahist.«

Imate naslov velemojstra, ki je v šahu najvišji naslov. Kaj je treba doseči zanj?

»Velemojster sem od leta 1999. Izkazati sem se moral na treh močnih mednarodnih turnirjih in doseči rating 2500 točk. Točke se računajo podobno kot pri tenisu. Trenutno imam rating 2600 točk. Če igram z nekom, ki ima enak rating kot jaz, dobim v primeru zmage pet točk, v primeru poraza jih toliko izgubim. Če je moj nasprotnik igralec z ratingom 2500, mu jaz v primeru zmage vzamem 3,5 točke, v primeru poraza jih pa zgubim 6,5, ker je on slabše uvrščen od mene.«

Kateri šahist ima najvišji rating?

»Mislim, da ga ima še vedno Gari Kasparov, čeprav več ne tekmuje. Na novi listi bo verjetni imel najvišji rating 2800 točk Kramnik.«

Koliko točk bi dobili, če bi ga premagali?

»V primeru zmage bi dobil osem točk, v primeru poraza bi dve izgubil.«

Kaj je v šahu, ki se zdi marsikomu dolgočasna igra, tako mikavnega, izzivalnega?

»Poteze in igre, ki še niso bile nikoli odigrane. Šah je življenje v malem. Kar se dogaja v življenju, se kaže na šahovnici. Sedaj odhajam na svetovno prvenstvo v Hanti Mansisk. V prvem kolu bom igral dve partiji z ameriškim prvakom Šebalovom. Če bom prvo partijo izgubil, imam za drugo pripravljeno boljšo, vendar bolj tvegano varianto. Za primer remija v prvi partiji bom v drugi poskušal igrati zanesljivo, v primeru zmage v prvi igri pa v drugi ne bom ničesar tvegal.«

Domnevam, da tudi v šahu, tako kot v drugih športih, pred pomembnimi turnirji analizirate tekmece.

»Seveda. Šahisti imamo ogromne baze partij. V moji jih je nad 3 milijone, med katerimi so nekateri potencialni tekmeci zastopani z več sto partijami. Pred dvoboji z njimi jih analiziram in skušam predvideti, kaj bodo igrali in katere šibke točke bodo skušali najti pri meni. Nato se odločim za način igre. Na partijo pridem pripravljen, preštudiram nasprotnike in predvidevam, kako bo igral. Tako se partija začne že prej. Le tako lahko nasprotnika pripelješ v položaj, ki ga ni analiziral.«

Ali še drži, da so najboljši šahisti znanstveniki s področja tehničnih in matematičnih ved.

»S poklicnimi znanji uspešnost v šahu nima posebne povezave. Za uspešnost v šahu sta pomembni logika in sposobnost logičnega sklepanja. Zame je šah kombinacija športa in umetnosti. Že večkrat sem pojasnjeval razliko med nadarjenimi mladimi amaterskimi šahisti in izkušenimi velemojstri. Mladi šahisti imajo sveže možgane, ki delujejo zelo hitro in na daljši rok. Velemojster pri 40 ali 50 letih pa nima več tako prožnih možganov, vendar na osnovi izkušenj lahko bolj logično sklepa, kako morajo biti razvrščene šahovske figure. Zato so velemojstri najboljši šahisti.«

Kakšen je občutek, ko spoznate, da ste potegnili slabo potezo?

»Nič kaj prijeten. Panika me sicer ne zgrabi, me pa oblike mrzel pot, ko vidim, da sem kaj spregledal. V šahu ni prostora za napake in vsaka, tudi najmanjša, lahko usodna. Pri šahu sta potrebni napad in obramba. Pri obojem je treba biti dober. Sam raje igram napadalno kot obrambno.«

Šahisti morate imeti posebno potrpljenje, da lahko ure in ure presedite za šahovnico. Spregovorite morda z nasprotnikom na drugi strani deske kakšno besedo?

»Partije trajajo tudi do 4 ure in zahtevajo od šahista popolno koncentracijo. V glavi ni prostora za druge stvari. Misli ne smejo uiti drugam, tudi takrat, ko vstaneš od šahovnice in se sprehodiš ali pokadiš cigareto. Med igro se nasprotnika ne pogovarjata. Tekma je tekma. Na turnirje moraš biti tudi dobro telesno pripravljen, saj pobere vsaka partija veliko energije. Med turnirjem spim povprečno štiri ure na noč. Šahisti nismo samotarji, kot bi kdo mislil glede na značaj naše igre. Člani sedanje slovenske reprezentance Aleksander Beljavski, Marko Tratar, Jure Borišek, Luka Lenič in jaz smo prijatelji. Med nami vlada zdravo tekmovanje in sodelovanje. Sam še posebno dobro sodelujem s trenerjem Adrijanom Mihalčišinom, ki je včasih igral za slovensko reprezentanco, sedaj pa je eden najboljših trenerjev na svetu.«

Uspehi šahistov premalo cenjeni

Ali soglašate z oceno, da je šah v Sloveniji glede na uspehe premalo cenjen?

»Soglašam. Na zadnjem evropskem prvenstvu na Kreti smo bili osmi. Če bi imeli v dvoboju z Armenci in Izraelci malo več sreče, bi bili lahko peti, do zadnjih kol pa smo bili v boju za kolajne. Razen tega smo slovenski šahisti dosegli še več drugih uspehov, ki so v slovenski javnosti premalo znani. Šah ima v Sloveniji tradicijo. V Sloveniji je v preteklosti igralo nekaj odličnih šahistov. Spomnimo se samo Vidmarja, Planinca, Parma. Mi nadaljujemo njihove uspehe.«

Vi se s šahom preživljate. Ali kot velemojster dobro zaslužite?

»Kot velemojster sem v primerjavi z drugimi na boljšem, saj me vabijo na turnirje in plačajo potne stroške ter bivanje, nekateri organizatorji pa nastope še posebej honorirajo. V svetovnem šahu se ne obrača toliko denarja kot v nekaterih drugih atraktivnejših športih, čeprav najboljših dvajset, trideset velemojstrov ne zasluži slabo. Sam sem med stotimi najboljšimi in se s šahom preživim. Veliko mi pomagajo sponzorji, da lahko vadim in se pripravljam na velika tekmovanja in mi ni treba igrati za nagrade na manjših turnirjih. Na tekmo v Sibiriji se pripravljam dnevno od 6 do 8 ur. Tam bo tudi nagradni sklad zelo visok. Prvi bo dobil okrog pol milijona dolarjev. Sicer pa je prva nagrada na odprtih turnirjih običajno okrog 2500 evrov.«

V šahu ste že veliko dosegli. Kaj je vaš cilj?

»Za menoj je nekaj lepih uvrstitev. Moj cilj je najprej rating okrog 2650 točk in uvrstitev med 60 najboljših šahistov na svetu, potem pa se bova s trenerjem pogovarjala, kako naprej.«