Iz starih časov: Pogreb in pogrebščina

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 18. november 2007 / 06:00

Kakšni so bili pogrebi na Gorenjskem pred kakimi sto leti? »Kakor povsod na deželi, tako tudi pri nas mrliče nosijo na pokopališče. Nosači so izključno le moški in sicer nosijo neoženjene fantje, zakonce pa možje. Pri pogrebu neoženjenih imajo nosači pripete na prsih bele šopke. Pogrebi odraslih se vrše po pretežni večini dopoldne, da je mogoče opraviti obenem tudi črno mašo za pokojnika. Krsto neso v cerkev in jo postavijo na tla, kjer ostane do konca maše, kateri prisostvujejo vsi pogrebci. Po maši se izvrši pokop.«

Pokopu umrlega sledi vrnitev »žalujočih ostalih« v normalno vsakdanje življenje. »Po pokopu se zbero vsi udeleženci pogreba na pokojnikovem domu, kjer se vrši pogrebščina ali 'sedmina'. Beseda sedmina pride od tega, ker se je včasih opravljala črna maša šele sedmi dan po pokojnikovi smrti. Po tej maši pa se je šele obhajala pogrebščina, ki so jo vsled tega nazivali sedmino. Pogrebščina je neke posebne vrste gostija, prirejena v spomin pokojniku, in se vrši takoj po pokopu. Udeleže se je vsi pogrebci. Postreženi so z dobro juho, mesom, belim kruhom in vinom. Preden sedejo okrog miz, moli eden izmed njih glasno pet očenašev za pokojnikovo dušo. Vsi pričujoči molijo z njim. Ta molitev se ponovi še dvakrat in sicer v sredi in na koncu gostije. Na pogrebščini mnogo govore o pokojniku. Vse ga hvali in vsak ve povedati kaj dobrega o njem.«

Začne se resnobno, a kmalu postane bolj veselo. »Ko postanejo pogrebci dobre volje, zapojo tudi nekaj pesmic. Vendar pa se vrši gostija v zmernem in dostojnem tonu, kajti naš človek previsoko časti spomin rajnika, da bi se upijanil ob takih prilikah. Res da se pripetijo sem in tja izjeme, toda te so, hvala Bogu, zelo redke.« Vsa reč je imela tudi svojo socialno funkcijo. »Za pogrebščino kaj hitro izvedo okoliški berači in revnejši vaški otroci, ki se zbirajo v veži. Tudi ti dobe svoj del. Morajo pa gospodarju ali gospodinji obljubiti, da bodo molili 'za tistega, ki je bil danes iz te hiše odnešen'.« Manica Koman, ki je o tem pisala, doda: »Dobro se še spominjam, ko sem še kot otroče zašla na neko tako pogrebščino. Sedela sem v veži med dvema beračema in pridno otepala brtevs kruha, ki mi ga je podarila gospodinja.«

Pogrebni dan sklenejo z molitvijo. »V hiši, kjer tisti dan odneso mrliča, molijo ostali zvečer, ko zazvoni Ave Marijo, angeljsko češčenje zunaj, pod milim nebom. To morajo storiti zato, da pokojnika ni strah na pokopališču. Vsak umrli mora namreč prvo noč stražiti vse ondotne mrtvece. Dolgo, dolgo je že od tega, kar so pri Anderšniku na Štefanji gori na dan gospodarjevega pogreba pozabili moliti večernico na prostem. Ponoči se je pa gospodinji v sanjah prikazal rajni mož in bridko potožil: 'Zakaj pa niste molili angeljskega češčenja pod milim nebom? Tako me je bilo strah, da so mi od same groze vse kosti odstopile od mesa.'« No ja …