Gorenjka na Nizozemskem

Rojena v Kranju, doma na Selu pri Žireh, zdaj na podoktorskem študiju v nizozemskem univerzitetnem mestu Wageningen. Mlada znanstvenica, dobitnica nagrade Futurum 2006, je 2. novembra dopolnila komaj 30 let... Pogovor z dr. Katarino Cankar, biologinjo na podoktorskem študiju na Nizozemskem.

Povod za ta pogovor je nagrada Futurum, ki ste jo dobili 30. novembra 2006: »nagrado odličnosti s pogledom v prihodnost za najboljša doktorska dela s področja naravoslovja, tehnike in medicine«. Vaš doktorat je bil ocenjen kot eden od desetih najboljših med mladimi znanstveniki z naštetih področij. Kako ste doživeli to priznanje?

»Nagrade, ki jih je podelila slovenska znanstveno izobraževalna fundacija Ad Futura, so bile lani podeljene prvič z namenom spodbujanja mladih znanstvenikov. Meni je nagrada pomenila predvsem veliko priznanje na koncu doktorske poti in potrditev, da je bilo delo dobro opravljeno. Res sem je bila zelo vesela. Za vse nas je pomenila tudi nekoliko več prepoznavnosti, saj so bile nagrade podeljene na slavnostni prireditvi, za katero so posneli kratek film o našem delu. Tudi marsikateri časopis je objavil novico o nagradi. To je bil zame prvi stik z maskerji in kamero in dajanjem izjav za novinarje. Zaenkrat sem svoje delo predstavljala le drugim znanstvenikom, tako da je bilo odgovarjanje na vprašanja novinarjev prava novost. Denarni del nagrade pa mi omogoča odhod na podoktorsko izobraževanje v tujino, da se naučim še kaj novega. Upam, da se bo nagrada ohranila tudi v prihodnje, saj za nami prihaja se mnogo dobrih doktorandov.«

Kaj raziskujete v Wageningenu?

»Trenutno raziskujem pektine v celični steni krompirja. Pektini so zelo kompleksni sladkorji iz rastlinske stene in se tradicionalno uporabljajo kot sredstvo za zgostitev marmelad in želejev. V zadnjih letih so ugotovili, da z njimi lahko prevlečemo medicinske vsadke, na primer vijake, ki jih uporabljajo pri zlomih kosti. Človeške celice sladkorni sloj prepoznajo in bolje rastejo na takšni podlagi, zato se kosti hitreje zarastejo. Moja naloga je, da poskušam molekulo pektina spremeniti že v celični steni krompirja, tako da bi bili pektini bolj primerni za uporabo v hrani ali v medicini. To je zame čisto novo področje, tako da se moram naučiti veliko novega. Vendar je delo res zanimivo. Zelo sem vesela, da imam prvič tudi bolj konkreten stik z rastlinami, saj je del rastlinjaka ves čas poln mojih krompirjev.«

Krompir je Gorenjcem zelo domača in ljuba reč, starejšim zlasti v »tenstani« obliki, mlajšim kot »pomfri«. Če bi pogovor nanesel na »pektine v celični steni krompirja«, pa bi se najbrž ustavil. Za kaj gre, kaj se dogaja v »steni krompirja«, ki najbrž ni olupek?

»Kot stena krompirja ni mišljen olupek, ampak celična stena vsake posamezne celice krompirja. Celična stena je posebnost rastlinskih celic in celicam daje oporo. Sestavljena je iz mnogih ogljikovih hidratov. Najpomembnejša je celuloza, pektini pa okrog celuloznih niti tvorijo gel. Pri industrijskem pridobivanju škroba po odstranitvi škroba iz gomoljev krompirja celične stene tvorijo odpadni material. Deloma lahko ostanke sicer porabijo za dodatek krmi, vendar v letih, ko je pridelek krompirja velik, samo v Evropi ostane več kot milijon ton odpadnega materiala. Zato želimo pektine v krompirju spremeniti, tako da bi bili bolj uporabni za živilsko industrijo ali za medicinske namene. Želimo pa tudi bolje razumeti, kako rastline zgradijo tako kompleksno celično steno in kako se celična stena preoblikuje in prilagaja, ko celice rastejo in se delijo. O tem je še zelo malo znanega.«

Zdaj se torej kot biologinja gibljete v za nas nekoliko skrivnostnem svetu biomedicine, proučujete, kako bi lahko nekatere rastlinski organizmi zaradi svojih lastnosti služili zdravju človeškega? Zdravilni učinki rastlin so sicer človeku že dolgo znani, od zdravilnih rožic naprej. Kaj vse prinaša znanstvena nadgradnja te starodavne rabe?

»Biologi se kar strinjamo s teto Pehto, ki pravi, da za vsako bolezen rožca raste. Pomembnost starejših tradicionalnih zdravil danes znova narašča. Z modernimi tehnikami na tem področju lahko predvsem raziščemo, kako rastlina zdravilne učinkovine izdela in kateri geni in beljakovine so pri tem vpleteni. Ko poznamo glavne gene, lahko v nekaterih primerih produkcijo zdravilne učinkovine povečamo. Rastlinske celice lahko tudi gojimo v laboratoriju v sterilnih pogojih in tako olajšamo pridobivanje učinkovin. Novo razsežnost pa pridobivanje zdravil s pomočjo rastlin dobiva z gensko spremenjenimi rastlinami. V rastlinah namreč lahko proizvajamo cepiva, protitelesa ali farmacevtsko pomembne beljakovine.«

Kako pa sicer doživljate rastline – zgolj kot predmet znanstvenega proučevanja? So to le neki živi organizmi nižje vrste, s katerimi lahko počnemo karkoli?

»Kot biolog rastline zelo natančno spoznaš. In kar dobro poznaš, imaš tudi rad. Se mi zdi, da smo vsi rastlinski biologi kar malo podobni Tolkienovim Hobitom, saj imamo zelo radi vse, kar raste. Tudi pridelek krompirja v rastlinjakih univerze te naredi kar malo kmetovalsko ponosnega. Ravno zato, ker tako dobro poznamo delovanje rastlin, njihovih celic, njihovega razvoja, njihovega odziva na okolje, nas vedno znova navdušijo. Tudi raznovrstnost rastlinskega sveta in prilagodljivost rastlin na neugodne okoljske pogoje je osupljiva. Vedno več vemo o komuniciranju rastlin z okoljem. Ko rastlino napadejo škodljivci, lahko na primer sprosti hlapne snovi ter tako prikliče naravne sovražnike škodljivca. Rastlinski svet je poln elegantnih rešitev. Nikoli pa ne moremo razumeti vseh procesov povsem natančno, vedno ostane nekaj novega in neznanega, česar ne znamo razložiti in kar postavlja izziv za nadaljnje delo.«

Meni je bila zmeraj neznanka, kako – če jo sploh – rastline doživljajo svojo nasilno smrt. Pri živalih je ta povezana z bolečino. Kaj pa rastline, ko jih trgamo, režemo, sekamo, pomendramo, še žive zažgemo ali vržemo v krop … - jih to boli? Po drugi strani pa se tistim, ki imajo rastline radi, zdi, da jim to ljubezen vračajo, z lepšo rastjo ali še kako drugače?

»Rastline res ne znajo jokati ali se umakniti na varno. Pa vendar se branijo na svoj način. Nekatere sintetizirajo strupe, druge neokusne substance, tretje se postavljajo z velikimi trni. S tem preprečujejo, da bi končale kot tarča lačnih rastlinojedov. Tudi ob ranitvi se rastline odzovejo. Od mesta ranitve se širijo signalne molekule, npr. jasmonska kislina, po celotni rastlini in aktivirajo celo vrsto obrambnih genov. Rastline včasih tudi preprečijo rastlinojedom uspešno prebavljanje. Ob napadu koloradskega hrošča krompir izdela posebne inhibitorje, ki preprečijo delovanje prebavnih encimov v črevesu hrošča. Hrošči so se seveda znašli in obšli obrambo rastline. Tekma med rastlinami in rastlinojedi se tako nadaljuje. Tiste rastline z vrta, ki jih s koreninami vred izpulimo iz zemlje, seveda nimajo velikih možnosti za obrambo ali pritoževanje. Za skrb pa nam rastline vsekakor vračajo z lepo rastjo, saj z zalivanjem, gnojenjem in odstranjevanjem škodljivcev poskrbimo, da jim ni veliko hudega. Takrat lahko večino ujete sončne energije porabijo za rast in razvoj namesto za obrambo pred stresom. Tako je dobra skrb nagrajena z dobrim pridelkom ali lepim balkonom.«

Kako se živi na Nizozemskem?

»Zdaj živim v malem univerzitetnem mestu, ki je zelo mirno. Delam ponavadi od osmih do šestih zvečer, potem mi ostane še nekaj ur prostega časa. Moji sodelavci prihajajo iz vsega sveta. Sobo na primer delim z Indijko, Kitajcem in Poljakinjo, tako da se ves čas spoznavam s tujimi kulturami. Tudi način dela je tu drugačen. Nizozemci slovijo po organiziranosti in učinkovitosti in delovno okolje je tu veliko bolj tekmovalno. Razlike so tudi v načinu komuniciranja. Nizozemci se ponavadi za obisk dogovorijo vsaj dva do tri tedne vnaprej. Tako da se nihče slučajno ne oglasi na kavo. Res pa je, da noben prijatelj dogovora ne odpove in nihče ne pozabi tvojega rojstnega dne. Družinska srečanja so mirna in domača. Za prijeten občutek v krogu najdražjih nizozemščina celo pozna poseben neprevedljiv izraz: »gezelligheid«. Kolo je za življenje tukaj povsem nepogrešljivo, celo selitev iz ene študentske sobe v drugo s pohištvom vred večkrat poteka na kolesih. Namesto gora in snega te tu pozdravijo neskončne zelene ravnice in rahel pršeč dež …«

(To besedilo je odlomek iz daljšega pogovora, ki bo v celoti objavljen v letošnjem zvezku Žirovskega občasnika, v začetku decembra.)