Med Slovenci v Avstraliji

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Prosti čas / nedelja, 18. november 2007 / 06:00

Boris Kopitar je z Zapeljivkami obiskal slovenske izseljence v Avstraliji. Po prihodu domov nam je zaupal marsikaj o nepozabnem gostovanju.

Kako to, da ste se z Zapeljivkami podali v Avstralijo?

»Pred dvema letoma me je Združenje Slovenska izseljenska matica povabilo, naj vodim Srečanje v moji deželi - nekdanji Izseljenski piknik. Tja je prišel tudi gospod Peter Mandelj, ki živi v Melbournu. Predlagal je, da bi po mnogih deželah, kjer sem z ansambli že gostoval, pesmi, ki so jih z navdušenjem sprejeli obiskovalci v Kamniški Bistrici, prišel zapet tudi v Avstralijo. Urad za Slovence po svetu in v zamejstvu ima omejena sredstva in vsako leto več prošenj za sofinanciranje kulturnih akcij. Tako sem s seboj povabil Zapeljivke, ker so le tri, poleg tega pa zelo dobro igrajo in so bile na letošnjem Srečanju v moji deželi v Bohinju všeč tudi gostiteljem. Ti so prispevali del denarja in poskrbeli, da so nas udobno namestili kar po domovih in nas vozili naokoli po lepi deželi.«

Kako je potekalo gostovanje?

»Trajalo je tri tedne. Začeli smo v Perthu, na skrajnem zahodu Avstralije, kjer živi malo Slovencev. Na koncert jih je prišlo le okoli sto, zato pa so bili ti 'ta pravi'. Vzdušje je bilo polno prelepih spominov na deželo, odkoder so doma. Od tam smo poleteli v tri tisoč kilometrov oddaljeni Adelaide, kjer smo imeli koncert v slovenskem klubu. Pot proti Melbournu, dobrih 700 kilometrov, smo nadaljevali z vlakom. Tam smo imeli osrednji nastop, kjer so se zbrali gostje iz vseh slovenskih klubov države Victoria. Bilo jih je skoraj šeststo. Kot na vseh nastopih smo imeli enourni kulturni program, sledila pa je prava slovenska veselica. Nato smo se odpeljali v sto kilometrov oddaljeni Geelong, kjer smo z Zapeljivkami zapeli pri dopoldanski maši. Melbourne, mesto z več kot štirimi milijoni prebivalcev, je z okolico res veliko, zato so dnevi z gostitelji, prehitro minili. Iz Melbourna do Sydneyja smo potovali 12 ur z vlakom in uživali v lepih prizorih velikanskih skal. Tudi vikend v Sydneyju, s koncertoma v društvu Triglav v Wollongongu in sydneyjskem slovenskem društvu, kjer se je zbralo okoli štiristo ljubiteljev slovenske besede in glasbe, je prehitro minil. Za ogled mesta bi rabil vsaj teden dni.«

Kako so vas sprejeli slovenski izseljenci?

»Že sprejem v Perthu je bil nekaj posebnega. V carinskem terminalu so nas pričakali Slovenci s transparentom, na katerem se je bleščal napis 'Welcome' in naše fotografije. Objemanju in pozdravljanju ni bilo konca. V neznosni gneči na železniški postaji v Melbournu je bil najlepši pozdrav povabilo fantov in deklet, ki so nas čakali: 'A ste le prišli? Kako težko smo vas čakali! Gremo takoj v klub. Tam vas čaka vroča domača 'župa', pa še kaj se bo našlo.' Takih presenečenj je bilo veliko. Zanimivo je, da so Slovenci, tudi po petdeset in več letih, ohranili svojo kulinariko. Mnogi kar doma naredijo kranjske klobase in tekmujejo, čigave bodo boljše.«

Je bil to za vas prvi obisk Avstralije?

»Tako Zapeljivke kot jaz smo bili v Avstraliji prvič. Ta dežela, velika kot Evropa, je prostrana in redko naseljena, v njej živi le 21 milijonov prebivalcev, pred petdeset in več leti, ko so tja prišli prvi Slovenci, s katerimi smo se srečali, pa jih je bilo le osem milijonov. V mestih, ki smo jih obiskali, pade v oči množica ljudi z vseh koncev sveta, zelo veliko je Azijcev. Življenje je tam bolj umirjeno. Bili smo gostje tudi na radiu SBS, ki ga slišijo po vsej Avstraliji. Imenujejo ga kar 'etnični radio', saj oddaja v 68 jezikih, tudi v slovenščini.«

Kaj se vam bo najbolj vtisnilo v spomin?

»Občutki, ko, na primer, zapoješ pesem Kje je moj mili dom …, obiskovalci pa takoj 'poprimejo' zraven, saj so to pesmi njihove mladosti. Prijetno sem bil presenečen nad kulturnim obnašanjem obiskovalcev naših koncertov. Čeprav sem recitiral vseh osem kitic Prešernove Zdravljice, bi lahko slišal teči miško, takšna tišina je bila. Ko pa smo zapeli pesem Soča voda je šumela, mesec je na nebu s'jal, ti pri oknu si slonela, ko sem jaz slovo jemal …, pa se je orosilo oko še tako klenega možaka. Domotožje je tam daleč zelo močno. Veselilo pa nas je, da je na nastope, predvsem zaradi Zapeljivk, prišlo kar nekaj mladih, ki slovensko ne znajo najbolje. Slabih izkušenj ni bilo. No, le majhna neprijetnost, ko sem v živalskem vrtu v Perthu v naročje vzel koalo, je bila tako vesela, da me je kar malo 'polulala'. Ali pa se me je tako ustrašila ...«