Drevesa z zanimivimi zgodbami

Mateja Šmid iz Zgornjih Dupelj v magistrskem delu opisuje drevesa, ki "nosijo" zanimive zgodbe, označujejo čas in so pomembna za ljudi v tistem okolju.

Zgornje Duplje – »Drevo ni samo naravna dediščina, drevo ima lahko tudi kulturne in duhovne razsežnosti,« ugotavlja Mateja Šmid, diplomirana sociologinja kulture in filozofinja, ki na Biotehniški fakulteti v Ljubljani že pripravlja magistrsko delo z naslovom Drevo – dvopomenska dediščina. Na pobudo kranjske območne enote zavoda za varstvo naravne dediščine je terensko delo za magistrsko nalogo opravila na območju načrtovanega parka Karavanke Natura 2000, to je na območju od Rateč do Jezerskega, kjer je na podlagi podatkov zavoda za varstvo naravne dediščine, blejskega zavoda za gozdove in nekaterih neformalnih seznamov ter z lastnim opazovanjem spoznala 77 izjemnih posamičnih dreves ter še 17 manjših in pet večjih skupin dreves.

Lipa s srenjskimi kamni

Z drevesi so povezane zanimive zgodbe. V Stagnah pri Zabreznici je ob poti večja skupina dreves, ki so jih nekdaj posadili zato, da živina med pregonom na pašo ne bi s poti uhajala na polje. Zanimive so jesenove meje na Jezerskem. »To so enostranski drevoredi jesena, ki so jih včasih klestili za vejnike. Ker so jih posadili ob zemljiških mejah, sta jesen lahko hkrati klestila oba mejaša, vsak s svoje strani meje,« pojasnjuje Mateja Šmid in nato kot izjemno omeni tudi lipo v Vrbi s šestnajstimi srenjskimi kamni, ki so predstavljali sedeže šestnajstih kmetov s srenjskimi pravicami. »Domačini so mi povedali, da so kmetje med drugo svetovno vojno nekaj teh kamnov odnesli in jih uporabili za zidavo mlina, a ker so Nemci lipo povezali z nekaterimi svojimi običaji, so manjkajoče kamne nadomestili z novimi,« pravi in poudarja, da je zanimiva tudi lipa v Podkorenu, ki bo drugo leto stara sto let in so jo posadili ob ustanovitvi tamkajšnjega gasilskega društva.

Pod krivo jelko

Zanimivo zgodbo »nosijo« Makekova tisa in Močnikova lipa na Jezerskem, lipa v Žiganji vasi pa tudi kriva jelka v Udinborštu. V bližini sedanje, ki so jo pred devetimi leti posadili člani kulturno turističnega društva Pod krivo jelko (in so jo lani za božič celo okrasili), je nekdaj dejansko rasla kriva jelka, ki naj bi jo pred približno devetdesetimi leti podrl vihar. Ob njej so se v prvi polovici 19. stoletja zbirali rokovnjači in prirejali rokovnjaške veselice in poroke, o tem pripoveduje tudi povest Petra Bohinjca z naslovom Pod krivo jelko. Jelka je bila tako pomembna, da je dala ledinsko ime delu Udinboršta, kamor danes radi zahajajo sprehajalci in kamor je vsako leto januarja tudi pohod. Poglejmo še zgodbo o lipi v Lomu pod Storžičem! »Vaška lipa, pod katero so se nekdaj zbirali domačini, je včasih rasla na robu vrta, ob širitvi poti pa se je znašla na sredi ceste. Zdaj bi jo nekateri radi ohranili kot simbol vasi, drugi pa posekali in imeli varnejšo cesto,« pravi Mateja Šmid in dodaja, da so kostanje na Hudem (od devetih jih je še šest) zavarovali z odločbo že 1951 leta tudi zaradi »primernosti za študij kostanja kot domačega sadnega drevesa«. Približno petsto let stara Povšnarjeva bukev v Kokri je zanimiva zato, ker je včasih mimo nje vodila pot s Kranjske na Koroško. Lipo na Zlatem polju v Kranju so kmetje posadili zato, da so med delom na polju bili otroci v senci in da so lahko tam tudi »južnali«.