Nekaj iz naše polpretekle zgodovine

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / torek, 13. november 2007 / 06:00

Navezujemo na pridiga in kritike, ki so padle pred nedavnim na področjih, ki so bila med vojno priključena nemškemu rajhu, oz. točneje – k avstrijskih deželam Koroški in Štajerski. Podatki, ki so v sledečem v zelo zgoščeni obliki nanizani, lahko cenjeni bralec najde: Bajt – Bermanov dosje, Shirer – The Rise and Fall of the Third Reich, Vauhnik – Memorien eines Militärattaches.

Prebral bo, da se je Mihajlović prvi v zasedeni Evropi uprl nemškemu rajhu, medtem ko se je Titu šlo le za osebni položaj. Mihajlović je prejel najvišje ameriški odlikovanje, enako kot le še MacArthur. V obupnem boju za obstanek ruskega narod aj Stalin zahteval od Tita, da sodeluje z Mihajlovićem, a Tito je to zahrbtno sabotiral. Ne gre pozabiti, da so Stalin in njegovi maršali zmagali v največji vojni doslej z odločilnimi bitkami: Možajsk, Stalingrad (Caricin Volgograd), Kursk, medtem ko so Američani začeli z izkrcavanjem v Normandiji šele julija 1944, ko je bila vojna praktično že odločena.

Začelo se je govoriti o množičnih pobojih na Teznem, pozablja se pa Kočevski Rog, Teharje, Kamniško Bistrico, Lancovo, Crngrob, Polano, Sl. Bistrico, Pliberk, itd.

Tisti trije (?), ki so se rešili na pol postreljeni iz jam, so povedali, da od Podrožce do morišča niso slišali nobene srbohrvaške besede. Po grobih ocenah je bilo pobitih daleč več kot 50 tisoč pretežno srbskih četnikov, nekako enako število hrvaških domobranov, in ustašev in 12 tisoč slovenskih domobrancev. V Evropi tako velikega pobijanja po drugi svetovni vojni ni bilo. Med vojno so nas pa prekosili Hrvatje, ki so po nemških podatkih poslali sedemsto tisoč pravoslavnih Srbov v večnost.

In kdo je za te množične poboje neposredno kriv? Tisti, ki so imeli oblast. Prvi Josip Broz, doma iz Kumrovca na Hrvaškem, ob slovenski meji. Mati je bila Slovenka, oče Hrvat, torej Slovenohrvat. Moj stari oče se je še spominjal, da je pri njih kupoval vino. Dalje z neslovenskih območij še Bakarić (Kupferstein), Moša Pijade, Ranković, Djilas, Kardelj. In z območja Slovenije – saj tokrat govorimo o pobojih v Sloveniji, najprej Boris Kidrič, faliran študent kemije (njegov oče, profesor slavistike, dr. France Kidrič je bil nezakonski sin snažilke v Rogaški Slatini in premožnega semita z Dunaja, mati pa dunajskega porekla). Dalje Kraigher, Bebler, Ribičič, Vida Tomšič, Brecelj in tudi Kocbek. Ivan Maček – Matija je bil notranji minister, šef njegovega kabineta pa še živeči France Bučar.

Slovenska morija je ne samo relativno, tudi absolutno največja v povojni Evropi. Relativno je pa primerljiva s poboji v Evropi v dvajsetem stoletju, kot so uničenje poldrugega milijona Armencev v začetku prve sv. vojne po Turkih, likvidacija več kot deset milijonov Rusov po boljševistični revoluciji po nerusih (Lenin, Trocky, Zinovjev, Buharin, Rikov, Svrdlov, Kamienjev, Stejklov, Kalinin, Džerdžinski, Berija, Stalin). In v drugi svetovni vojni po Avstrijcih Hitlerju, Eichmannu, Globotschnigu, idr. Kot zanimivost bodi povedano, da je bil Hitler eno četrtino slovenskega, eno četrtino semitskega in le eno šestnajstino nemškega rodu, kolektivno odgovornost pa so naprtili Nemcem, ki so pošten narod, ne Avstrijcem, ki so krivi prve in druge sv. vojne, tridesetletne vojne in zmede po razpadu Jugoslavije.

No, kako pa pri nas? Po odgovornih za slovenske morije so še vedno imenovani kraji in ulice, še so njih spomeniki, medtem ko za pobite ni spomenikov. Sodbe so bile in so v imenu ljudstva.

Pri vseh verah in kulturah velja pravilo: »Ne laži, ne kradi, ne ubijaj.« Kako je s tem pri nas!? Kradlo in lagalo se je in se še. Enim se premoženje krade in s pomočjo laži daje drugim. Hrvaškim varčevalcem se v LB krade, na drugi strani se pa tujcem šenka eno četrtino tržiške občine, vredne veliko več kot sporni del Piranskega zaliva. Smo v samem vrhu glede samomorov, prometnih nesreč. Na vsakega Slovenca pride po en proces in na avstrijskem Koroškem na sto prebivalcev eden, v Švici in Hamburgu pa sodišča praktično ne poznajo. Nekdaj vodilni slovenski pravnik, že pokojni akad. prof. dr. Stojan Cigoj je meni rekel: »Jaz bi se bal pri nas priti pred sodišče.« In tudi danes brez uradne smrtne kazni – so naša sodišča kriva mnogih smrti. In če bi Nemčija imela toliko ministrov kot Slovenija, bi jih imela 850, ima jih pa štirinajst.

»Something is rotten in the state of Slovenia.«

Zasl. prof. dr. Alojz Paulin