Komentar: Otroci na fronti

Otroci pri odraslih vzbujajo čustva. Otroci nam sežejo do srca. Na protestnem shodu proti nadaljnjemu obratovanju smetišča Tenetiše oziroma gradnji regijskega centra za ravnanje z odpadki na tej lokaciji, ki je potekal 2. novembra na pobudo civilne iniciative Mlaka Tenetiše, so otroci stali v prvih vrstah, s transparenti, za katere sem prepričana, da jih je napisala odrasla roka. Med njimi so bili: »Smetišče-pokopališče!« »Občini gre samo za denar!« »V smradu je strupeni metan!« »Perne-izdajalec krajanov Mlake!« Le kam je padlo srce odraslih udeležencev shoda, da so v ospredje postavili svoje otroke, nekateri med njimi še brati ne znajo, in jih nasitili z besedo izdajalec?

Na shodu sem slišala, da so otroci prišli prostovoljno, da so si to želeli. Da tudi njim smrdi pod nos. Da jim smrdi, lahko razumem. Ne morem pa razumeti tega, da so jih starši pripeljali s seboj in da starši niso sami prevzeli polne odgovornosti za dosego čistejšega in bolj zdravega jutri, tudi in predvsem za dobro svojih otrok. Saj vendar ni zaman zakon, da tudi volimo lahko šele takrat, ko smo polnoletni. Shod ni bil prijavljen in ne upam si niti zamisliti, kaj bi se lahko zgodilo, če ne bi potekal mirno in bi se vnele strasti.

Otroci so radovedni, po svetu hodijo s široko odprtimi očmi, zato jim nima smisla prekrivati resnice; resnice, ki se v rosnih otroških letih življenja zrcali predvsem kot resnica njihovih staršev. Povejte jim, kako razmišljate, a povejte jim to na primeren način, ne z besedo izdajalec.

Protestni shod ni družinsko srečanje, še manj družinski izlet. Nič nimam proti, če krajani Mlake in Tenetiš protestirajo. Do tega imajo vso pravico. Samo otroke naj pustijo doma.

P. S.: Teh nekaj stavkov bi napisala že prej, a sem počakala do referenduma, da ne bi kdo napak razumel, da sem s tem želela vplivati na rezultat.