Rad je v veseli družbi

Stanko Bukovec iz Osolnika, SLS, je bil v občinski svet že drugič izvoljen s pomočjo referenčnih glasov. Najbolj pogreša boljše pogoje za življenje v hribih. Njegov konjiček je čebelarstvo.

Se lahko za začetek na kratko predstavite?

»Rojen sem bil 12. maja 1936. Že celo življenje živim na kmetiji pri Rožniku na Osolniku. V družini nas je bilo pet fantov, od tega sva živa še dva. Sem poročen, z ženo imava dve hčerki, stari 27 in 23 let. Preživljam se s kmetijstvom. Imam sedemnajst glav živine, štiri prašiče in kokoši.«

Kako to, da ste se odločili za vstop v politiko?

»S politiko se prej nisem nikoli ukvarjal. Maja leta 1988 sem se pridružil Ivanu Omanu in postal član Kmečke zveze, iz katere je nastala stranka SLS, katere član sem. Bil sem tudi na ustanovnem sestanku medvoškega DEMOS-a. V občinskem svetu sem drugi mandat, obakrat sem bil izvoljen s preferenčnimi glasovi. Kot občinski svetnik se ves čas prizadevam, da bi naredil kaj za Polhograjske Dolomite, vendar mi ne uspe. Medvoška občina res zelo malo da za razvoj in obstanek življenja v hribih. Preden sem postal svetnik, sem menil, da bom v tej vlogi lahko več naredil, vendar se ni kaj dosti premaknilo. Ves čas pa opozarjam na to problematiko. Sem tudi član občinskega Odbora za kmetijstvo in gozdarstvo in Komisije za varstvo naravne in kulturne dediščine.«

Ste dejavni še na katerem drugem področju v občini?

»Sem predsednik čebelarske družine Sora. S čebelarstvom se ukvarjam že od 11. leta starosti. Čebelar je bil že moj oče, pa stari oče. Trenutno imam dvanajst panjev, čebelarim pa sam.«

Kakšen mora biti po vaše dober svetnik?

»Občinski svet je sestavljen iz političnih strank in list, tako da pride marsikdaj do nesoglasij. Marsikdo je včasih zaradi izrečenih besed užaljen. Dober svetnik je tudi tisti, ki zna odpuščati. V prvi vrsti pa bi morali svetniki zagovarjati takšne odločitve, ki bi pomenile enakomeren razvoj vseh krajev v občini.«

Kaj v Medvodah najbolj pogrešate in kako bi to rešili?

»Človek ni nikoli zadovoljen, zato me ne sprašujte, česa nimajo v Medvodah. Imajo vse, potrebno je pogledati izven centra Medvod. Na Osolniku nam poštar ne prinese pošte na dom, nekateri otroci v šolo hodijo peš, se vozijo z motorji, in to v vsakem vremenu. Nimamo interneta, nimamo kabelske televizije, da ne omenjam slabih cest in tistih cest, ki jih sami vzdržujemo. Poleg tega nam veliko škode dela tudi divjad. Pogrešam boljše pogoje za življenje v hribih.«

Vaše pozitivne in negativne lastnosti?

»Rad sem v veseli družbi, rad zapojem, tudi plešem rad. Uživam v glasbi, še posebej mi je pri srcu godba in diatonična harmonika. Moja slaba lastnost je, da se zelo hitro razburim, se pa potem tudi hitro pomirim in nisem na nobenega hud, nisem zamerljiv.«

Kako preživljate prosti čas?

»Rad grem po svetu, v gore, na koncerte, moj konjiček pa so čebele. Vsak teden se z njimi ukvarjam nekaj ur. Včasih, ko je bil še ata, smo jih vozili v ajdo, sedaj so samo doma. Seveda so me že tudi popikale, a za čebelarja to ni pomembno. To me nič ne moti.«

Na kateri dosežek v vašem življenju ste najbolj ponosni?

»Ponosen sem na dve hčerki, ki sta doštudirali, ponosen sem na moje starše, ki so iz ruševin vojne postavili dom, v katerem sedaj živimo. Obiskovalci Osolnika večkrat pohvalijo lepo obdelana polja. Ponosen sem tudi na svoje sosede, ki pridno obdelujejo te strmine. Kako bo tukaj čez petnajst, dvajset let, se pa ne ve.«

Še nekaj o aktualnem dogajanju: 31. oktobra je bil dan varčevanja. Menite, da Slovenci vedno bolj pazimo, za kaj porabimo denar, ali pa smo preveč potrošniška družba?

»Odkar smo Slovenci samostojni, menim, da več varčujemo, saj je bil prej dinar zelo nestabilen. Vsak pa varčuje po svojih zmožnostih. Nekateri ne morejo varčevati, saj zaslužijo komaj toliko, da imajo za sproti. Veliko je tudi takšnih, ki živijo na robu preživetja. Je pa res, da se denar marsikdaj porabi tudi za nepotrebne nakupe.«