Navkljub skeptikom so jeseniški hokejisti odlični!

Tako kot je možno izreči pohvale tem na ledu, je treba potrepljati po ramenih in iskreno stisniti dlani tudi onim na tribunah.

Pojdimo lepo po vrsti in si nalijmo čistega vina: Aaron Fox, 40, David Rodman, 29, Jean-Philippe Paré, 25, Marcel Rodman, 21, Tomaž Razingar, 20. Ne, ne, to niso njihova leta! Peterice hokejistov, ki so v lanski ligi EBEL dosegli 135 od 194 ali 70 odstotkov vseh golov za Acroni Jesenice, v novi sezoni ni v rdečem dresu. Tudi trener Matjaž Kopitar je odšel, pa cel kup pravno formalnih, delno lokalno zaplankanih in drugih frustracij je bilo pred sezono 2007/2008. Na zdravje s čistim vinom in konec dober, vse dobro? Sploh še ni konec, pa je že dobro. Kaj dobro! Odlično!

Novemu trenerju Acronija Kimu Collinsu je predvsem s tradicionalnim rusko naravnanim pogledom na hokej vedno pametna srenja teoretikov oziroma nediplomiranih trenerjev s tribun napovedovala, da se bo kaj kmalu lotil pakiranja kovčkov. Seveda, prav dobro ga nihče ni poznal, o njegovih dosežkih se ni vedelo skoraj nič, tistih tujcev, ki jih je privlekel s seboj, pa ni nihče jemal resno. Ampak prav ta pametujoča srenja je že pred tem napovedovala, da se bo športni direktor Matjaž Mahkovic s sodelavci in ne nazadnje tudi s predsednikom Dimitrijem Picigo potegnil iz Podmežakle kot smrkelj po ogradi. In kaj zdaj, gospodje?

V tem trenutku se je na Jesenicah izoblikoval kolektiv, ki se samoeduktivno, kot pravijo strokovnjaki za pedagogiko, uči iz dneva v dan, s treninga v trening. Tudi publika se je začela sicer počasi, a vendar spogledovati z racionalnim in pragmatičnim razmišljanjem: seveda, odšla je peterica, kar ne pomeni, da jih prihodnje leto morda ne bo nazaj, vsaj koga od njih. Toda v našem dresu so fantje, ki ga nosijo s ponosom in mi z njimi! Še več, ne hodi se na hokej zato, da se gleda igro nasprotnika, temveč zato, da se pomaga svojemu moštvu. To je preskok v miselnosti, ki so ga posamezniki na tribunah, ki se štejejo v tisočih, morali narediti vsak sam pri sebi. Tako kot je možno izreči pohvale tem na ledu, je treba potrepljati po ramenih in iskreno stisniti dlani tudi onim na tribunah. Gleda se jeseniški hokej v ligi EBEL, ne razmišlja se o nasprotnikih, temveč o lastni igri, ki za Jeseničana pomeni identiteto. Zakaj bi se bal drugih, ko lahko verjamem vase?

Mimo napovedi pesimistov, strokovnjakov, skeptikov, predvsem pa domačih nergačev je jeseniški hokej letošnjo sezono stopil na led lige EBEL s trdnim korakom, predvsem pa jasnim ciljem.

Tekmovalnega uspeha ni treba komentirati, tega prikažejo lestvice, statistika in druga navlaka suhoparnih številk. Uspeh nove uprave, dobro delo trenerskega štaba in odlične predstave akterjev na ledeni ploskvi so sestavile mozaik z navijači na tribunah. Zgodil se je moment, ki zagotavlja prijetno zimo ob toplih mislih in vročem navijanju v dvorani Podmežakla. In prav to smo potrebovali, mar ne?