V Vodicah bi lahko imeli muzej

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / sobota, 3. november 2007 / 06:00

Občina Vodice se ne more pohvaliti z večjimi kulturnimi spomeniki državnega pomena, a dediščine, vredne naše pozornosti, ji vseeno ne manjka. Na to že vrsto let opozarja Martin Stanonik, ki je za zasluge pri ohranjanju kulturne dediščine v Vodicah letos prejel tudi občinsko priznanje.

Martin Stanonik že vse svoje življenje živi na kmetiji na obrobju Vodic, v hiši, ki je pred leti nadomestila staro zgradbo, v kateri je odraščal. A njegovo domovanje ni zgradba sodobnega, našemu okolju tujega izgleda, saj že na daleč izraža, da njen lastnik »ne sledi modernim smernicam in se vseskozi trudi za ohranjenje narodovega izročila«, kakor o Martinu pravijo njegovi sokrajani.

Vodnjak na dvorišču, na novo postavljen kmečki pod v bližini in številno, skrbno postavljeno kmečko orodje v okolici hiše, ter prava kmečka izba s krušno pečjo in pohištvom, ki spominja na primere iz knjige Sto najlepših domačij na Slovenskem, bohkov kot, kmečka skrinja, replike Gasparijevih risb o kmečkem življenju ter stare fotografije Vodic in tukajšnjih domačinov – to je le nekaj elementov, ki kažejo na njegovo ljubezen do vsega starega in vsega slovenskega. Izrazito romantično-nostalgičen pogled na dediščino, kakor tovrstnemu doživljanju radi rečejo etnologi, si je Martin izoblikoval že v mladosti. »Čeprav sem doma s kmetov, se pri nas nikoli niso zanimali za stare predmete. Nihče, razen mene se ni nikoli tako zanimal za to, sam pa sem navdušenje za slovenske običaje in življenje, kot so ga živeli nekoč, pobral iz različnih slovenskih kmečkih povesti, ki sem jih že kot otrok od vsega najraje bral,« pravi Martin, ki se s strokovno literaturo ni nikdar ubadal in se je izučil za mizarja, kar še danes z veseljem počne. »Ko sem svojo hišo začel opremljati v kmečkem slogu, sem bil eden redkih, takrat to še ni bilo tako moderno kot danes,« pravi med razkazovanjem skrbno opremljenih prostorov svojega doma, a ob letošnjem občinskem prazniku mu Vodičani priznanja niso podelili zaradi hiše, temveč zaradi številnih prizadevanj za ohranjanje kulturne dediščine v občini Vodice in širše.

»V prejšnjem mandatu sem si kot občinski svetnik močno prizadeval, da smo sprejeli odlok, čigar namen je tudi ohranjanje posebnosti slovenske arhitekture, slovenskega kmetijstva in podeželja. Zavzel sem se zato, da je občina podprla vse posameznike, ki so bili pripravljeni ohraniti in obnoviti svoje kozolce, pode in čebeljnake. Žal svetnik nisem več in ne vem, kako se stvari zdaj izvajajo,« nekoliko žalostno pripomne, a doda, da so morda uspeli ohraniti vsaj kakšen toplar in lesen kozolec, saj jih v občini ni več veliko. Prav tako ne starih hiš ali kmečkih stavb s črnimi kuhinjami – v središču Vodic je takšna menda le še ena.

»Menim, da so me krajani s priznanjem najbolj nagradili za moja prizadevanja ob obnovi vodiške farne cerkve,« odgovori na vprašanje, kakšne zasluge mu priznavajo Vodičani. Pred dvema letoma se je namreč na njegovo pobudo začela temeljita obnova cerkve sv. Marjete, ki je pred dnevi, v letu, ko beležijo stoletnico poslikave cerkve s freskami rojaka Matije Koželja, zažarela v novem sijaju. Bil je pobudnik obnove in povezovalec pri vseh gradbenih delih. »S svojim vztrajnim prizadevanjem mi je uspelo doseči, da sta pri obnovi naše cerkve sodelovali tako občina kot župnija in danes smo lahko res ponosni, da imamo povsem prenovljene freske, novo ogrevanje in sploh lepšo podobo cerkve,« ponosno razlaga in ne pozabi poudariti, da je za sodelovanje hvaležen župniku, županu in vsem tistim prijateljem in sokrajanom, ki so s svojim delom nesebično pomagali. »Dela je bilo ogromno, a stopili smo skupaj in cerkev bomo novembra slovesno blagoslovili.«

Kot pravi, ga ne navdušujejo le stari predmeti in kmečke stavbe, ampak vse, kar je slovenskega. »Res sem razočaran, ker Slovenci s takim veseljem in navdušenjem sprejemamo vse, kar je tujega. Svoje dediščine ne znamo ohranjati in ceniti, najboljše se nam zdi le tisto, kar je uvoženo. Ob božiču na vsakem drugem balkonu visi Božiček, nič kaj drugače ni z jezikom. Poglejte, saj se niti pozdraviti ne znamo več po slovensko, saj povsod slišimo le še ok in čao. Ne zdi se mi prav, da otrok na takšne stvari ne opozarjajo v šoli, tudi starši bi morali biti bolj pozorni na to, kako njihovi otroci govorijo. Starši bi se morali bolj zavedati, kako pomembno je, da svojim otrokom že zgodaj privzgojijo pozitiven odnos do dediščine in vsega starega,« je odločen Martin Stanonik, ki je tudi predsednik Društva narodnih noš in kočijažev v Vodicah, edinega društva v občini, ki združuje ljubitelje kulturne dediščine. Teh bi si Martin želel ob sebi še več, saj – kot pravi, en posameznik ne more narediti veliko. Predvsem več mladih si želi v društvenih vrstah, a razočaran ugotavlja, da »nas je Slovence pogosto celo sram svoje dediščine, ali pa si naklonjenosti do starih stvari ne upamo pokazati«.

Njegova tiha, a zato toliko večja želja je, da bi v Vodicah uredili muzej. »Kmečke hiše se počasi, a vztrajno podirajo. Podobno je s kozolci, saj stoji le še en toplar, črna kuhinja je ohranjena le še v eni hiši. Tudi staro orodje bo s kmetij v nekaj letih povsem izginilo in kmalu svojim otrokom ne bomo imeli več česa pokazati. Moja velika želja zato je, da bi uredili vsaj majhen muzej, neki spomin na preteklost v Vodicah. Ugledano sem že imel eno zgradbo v središču naselja, ki bi bila zato več kot primerna, žal pa se z mojimi nameni lastnik ni strinjal. Pri ljudeh je ta zamisel sicer naletela na zelo pozitiven odziv, a zdaj žal ne vem, kako bo in kakšne možnosti imamo za to,« nekoliko zamišljeno povzame svoje želje in spet poudari: »Slovenci res prevečkrat pozabljamo na svojo kulturo in se sramujemo svojih narečij, običajev. Tujci nas občudujejo, mi pa podiramo in zapravljamo, kar imamo. To se dogaja, kaj bomo rešili, pa ne vem.«

Vsekakor mu je občinsko priznanje dalo novega zagona in potrditve, da ljudje cenijo njegova prizadevanja. Upa, da bodo tudi v Vodicah imeli svoj muzej in priprave na to z veseljem prevzame nase.