Spomin na 65. obletnico smrti Toneta Čufarja

Besedilo: J. V.
sobota, 3. november 2007 / 06:00

Po šestih tednih internacije v italijanskem taborišču Gonars so karabinjerji 37-letnega pisatelja, pesnika in publicista Toneta Čufarja 10. avgusta 1942 odpeljali v Ljubljano, od tam pa naslednji dan proti italijansko-nemški meji, da bi ga v Šentvidu izročili nemškemu Gestapu. Ob predaji je vklenjeni Čufar poskušal zbežati, toda na begu so ga pokosili gestapovski streli.

Predstave na letošnjih Čufarjevih dnevih

Jaroslav Hašek: Prigode dobrega vojaka Švejka, režija: Gojmir Lešnjak – Gojc; Šentjakobsko gledališče Ljubljana

Ray Cooney: Denar z neba, režija Srečko Centrih; Gledališka skupina KD Ivan Kaučič Ljutomer

Georges Feydeau: Gospod lovec, režija Miha Alujevič, Amaterski gledališki ansambel KUD Zarja Trnovlje-Celje

Heiner Müller: Hamlet stroj, režija Svit Vurberški & Co, Gledališče Gnosis, MKUD Ivan Cankar, II. Gimnazija Maribor

Milan Jesih: Stevardesa, režija: Jaka Andrej Vojevec, KD Janez Jalen, Notranje Gorice-Plešivica

Milena Olip: Iz spomina (konstrukt sodobne slovenske in svetovne poezije), režija: Michael Kristof, Mladinska gledališka skupina KPD Planina v Selah, Koroška, Avstrija

Michale Frayn: Hrup za odrom, režija: Matija Milčinski, Loški oder, Škofja Loka

Ranjeno srce (vajenec toži)

Vsi moji dnevi so neznosno dolgi,

v delavnici brez sonca mi teko,

ob kletvah pomočnikov, psovkah mojstra,

med kvantami, ki srce mi žgo.

Najmlajši, najslabši sem od vseh,

a mi nalagajo najtežja dela;

največ prahu posrkam vase,

lačen sem, lačen in svet sovražim,

ki mi življenje uničuje,

ga zastruplja, zagrenjuje…

Obup se me loteva,

a mu zdaj ne klonem,

še je volja v meni,

da prestanem leta

žalosti, trpljenja

in v življenju novem

želje po lepoti,

soncu in radosti

si nekoč utešim.