Kultura na vinski pogon

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 2. november 2007 / 06:00

Resnoba dneva spomina na mrtve je za nami in že se napoveduje nov praznik. Praznovanje pravzaprav, v katerem bomo slavili vinski čudež, ki ga v teh dneh opravlja sveti Martin. V naslednjih vrsticah pa se posvetimo domnevi, da velik del naše kulture deluje na vinski pogon ...

Kaj bi Slovenci brez vina?! Še v himni ga slavimo, čeprav tistega dela, v katerem se omenja dobesedno, ob uradnih priložnostih ne pojemo. Zelo verjetno oziroma povsem gotovo je tudi, da je besedilo himne nastalo pod neposrednim vinskim vplivom. Prešeren je Zdravljico napisal leta 1844, ko je bilo vino že dolgo ena glavnih sestavin njegove vsakdanje prehrane in brez njega verjetno sploh ne bi mogel funkcionirati. O tem po svoje priča tudi anekdota, ki pripoveduje, kako je neke jeseni (najbrž vsake) martinoval. Zgodilo se je v peklu – pa ne v Dantejevem ali v tistem iz katoliške ideologije, ampak v gostilni s tem imenom.

Gostilna V peklu je bila favoritinja med njegovimi ljubljanskimi gostilnami. Takšno ime je dobila, ker se je vanjo hodilo z ulice po stopnicah navzdol, kakor bi šel pod zemljo. Stala je približno tam, kjer se danes s Kongresnega trga zavije v Vegovo ulico. Njena lastnica je bila Metka Podboj; »krofasta Metka« so ji rekli zato, ker ni bila preveč lepa. Pesnik in gostilničarka sta bila prijatelja, on njen stalni in cenjeni gost. Zanimale so ga tudi njene štiri hčerke, zlasti najmlajša Jerica. Z omenjenim martinovanjem je bilo pa tako, kakor sledi.

Ker je pesnik, ki je bil v letih 1834-46 odvetniški pripravnik pri svojem gorenjskem rojaku Blažu Crobathu, slutil, da zna biti vse skupaj precej naporno, si je že vnaprej vzel dan dopusta. A minil je že drugi dan po Martinu, ko ga še ni bilo v službo. Pa vpraša šef pisarne mladega pisarja, ali ve, kje je koncipient Prešeren. Ta se namuzne in mu pove, da sedi pri Metki. To je bilo za Crobatha zadosten razlog, da se še sam odpravi na grešni kraj. Na vprašanje ljubljanskega Železnikarja, kako da ga že tri dni ni v pisarno, mu Vrbljan odgovori: »Svetega Martina praznujem!« »Že, že, toda Martin je samo en dan, ti pa praznuješ že tri?« Odgovor je bil Prešerna vreden: »Predvčerajšnjim sem praznoval svetega Martina – papeža, včeraj svetega Martina škofa, danes pa Martina Lutra!« Crobathu ni ostalo drugega, kot da se mu pridruži.

Če bi zdaj našteval še druge slovenske literate, ki so funkcionirali na vinski pogon, bi bilo predolgo, saj bi moral našteti skoraj vse. Začel sem pri največjem pesniku med njimi, imenujem še Ivana Cankarja kot uradno največjega pisatelja, v biografije drugih pa sami poglejte in slej ko prej boste našli kakšno vinsko epopejo ali vsaj epizodo. Sicer pa ni prav, če se sprenevedamo in rabo vina kot življenjskega goriva pripisujemo samo umetnikom. Saj dobro vemo, kako je. So tudi taki, ki ga nič ne popijejo, a ti so bolj izjema kot pravilo.

Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi naši vrli narodni poslanci po protikadilskem sprejeli še protialkoholni zakon? Da se na ozemlju Republike Slovenije ne bi smelo več javno piti?! Ne, tega si niti predstavljati ni mogoče. Večina poslancev sploh ne bi glasovala za kaj takega, če pa bi, bi prišlo do spontane ljudske vstaje; grešniki bi se razbežali po vsej deželi in viseli – na oglasnih tablah. V nasprotnem primeru – če bi se ljudstvo uklonilo protialkoholnemu diktatu – bi propadli celi sektorji gospodarstva (gostinstvo, industrija pijač) ter vse naše vinogradništvo in vinarstvo, ki sta v zadnjih desetletjih dosegla izjemen napredek. Ne, Slovenija je vinska dežela in kaj takega res ni mogoče.

Po drugi strani pa, če malo pomislimo, protialkoholni zakon že imamo. Še ne tako dolgo nazaj ni bilo nič posebnega, če se je pilo na delu, po tovarnah in pisarnah. Kolikor mi je znano, so to grdo razvado v vseh resnih podjetjih povsem ukinili. Enako velja za pijane udeležence v javnem prometu. Saj so še, a vse manj in obetajo, da nas bodo še privili. Vrh tega je hvalevredno, da je iz teh ukrepov, ki so bili sprva prisila, sočasno nastala prava protialkoholna kultura. So dejavnosti in stanja, v katerih se piti preprosto ne sme: na delu, v prometu … Ko ga srknemo zasebno, pa je to naša stvar in odgovornost. Takrat uničujemo le sami sebe in svoje najbližje, prepuščeni smo moralnemu zakonu, ki ga je ljudstvo že zdavnaj spoznalo in povzelo celo v pesmi: Le po pameti ga pijmo!

Ali z drugo besedo: Pijmo ga »kulturno«. Prepovedano je torej samo, da s svojim javnim zapijanjem in kajenjem ogrožamo druge, sicer pa je to naša stvar. Pridelava in uživanje vina je del naše nacionalne kulture, od agrikulture, od katere mnogi živijo, do spodbujanja najvišjih umetniških dosežkov. Še Cerkev, ki ji pripada večina tega ljudstva, ima na vrhuncu svojega mašnega obreda zaužitje neproblematične količine dobrega vina, s katerim se vedno znova simbolično ponavlja Jezusova daritev ob zadnji večerji. Med njo se zgodi skrivnostna »transsubstanciacija«: vino se čudežno spremeni v kri. Malo manjši, a še vedno čudež je tisto, kar v prihodnjih dneh in tednih stori sveti Martin, ko iz mošta naredi vin'. In ko martinujemo, se bi morali držati tako kot med vsakim drugim obredom. Kulturno.