Preproste stvari (3)

V množici novodobnih znanj, ko naše lačne duše hlastajo, da bi zapolnile neko praznino, se vprašajmo, kaj bi sploh želeli znati.

Česa ne vemo? Kaj je tako novega med ljudmi, da se moramo učiti komunikacije in medsebojnih odnosov? Mar ni vse to že zdavnaj zapisano nekje v nas, le malce časa si moramo vzeti, da najdemo? Radi bi obvladali umetnost odnosov, želimo si, da bi znali reševati konflikte, srkamo znanje iz literature, ki je napolnjena z instant testi in recepti za srečno, bolj srečno in najbolj srečno življenje. Potem pa pademo na tako enostavnih izpitih, kot je navadno, vsakodnevno pozdravljanje. Bodisi domačih, bodisi sosedov, (če vas seveda opazijo), sodelavcev ali kogarkoli. Pridemo in ves svet je naš. Zaverovani vase smo kot kandidati za predsednika, katerih plakate bodo (upam da kmalu) prekrile kakšne bolj vsakdanje slike. Vse skupaj me spominja na nekje slišano misel, ki pravi takole: »Bil sem ateist, dokler nisem izvedel, da sem Bog.« Pa snemimo kdaj pa kdaj, vsaj takole za praznike maske bogov in se iskreno nasmehnimo človeku. Razmislimo o povsem navadnem pozdravljanju - ko vstopimo v hišo, med ljudi, za katere tako pogosto trdimo, da nam pomenijo vse. Kako jih pozdravimo? Jih sploh pozdravimo? Se nasmehnemo ali nekaj zarenčimo v želji, da bi nas pustili pri miru? Se objamemo, pobožamo ali najprej naredimo pridigo o čevljih, ki ležijo na hodniku? Smo veseli, ker smo doma? Se nas kdo razveseli? Majhne stvari delajo velike spremembe. Pozdrav sodi vsekakor mednje. Tudi, ko odhajamo, kako se poslovimo? Si rečemo na hitro adijo in odvihramo v ta nori svet? Si zaželimo kaj lepega, ko odhajamo vsak v svoj dan? Kako lepo bi bilo na svetu, ko bi bili ljudje za kanček bolj prijazni en do drugega. Malce bolj potrpežljivi in ne kot razvajeni otroci, ki vpijejo »tukaj sem, ukvarjaj se z mano, takoj«. Ni velike lekcije v tokratnih stavkih. Vse skupaj je ena sama preprosta misel: Kako se pozdravljamo, kako se poslavljamo? Če sploh se.