Zmagovalna miselnost
Vrhunski športnik mora poleg pravilno in skrbno načrtovanega treninga imeti tudi določene lastnosti, ki mu omogočijo postati prvak. Gre predvsem za psihološko čvrstost, sledenje cilju, vztrajnost in potrpežljivost. Prvaki še zdaleč niso rojeni, ampak se naredijo.
Kaj pripelje športnika na vrh? Najprej se mora sam zavedati, da tja pelje dolga pot brez bližnjic, ki pomeni zgolj tveganje. Ključni dejavniki so še načrtovanje, osredotočenost na določeno disciplino in ne nazadnje tudi vloga trenerja, ki svojemu varovancu daje pomembno oporo in spodbudo. Talent je nekaj, a še zdaleč ne vse. Športnik mora iz samega sebe z vsemi prednostmi in tudi slabostmi potegniti kar največ. Lahko imamo denimo talentiranega tekmovalca, ki pa nima volje za neskončne ure treninga. Če bi znal vse skupaj zgnesti, bi se lahko dvignil na zmagovalni prestol in osvajal najvišje naslove. Zato sta delo in volja pomembnejša od talenta. Dober športnik bo večino svoje energije usmeril v trening in se pač moral določenim dejavnostim odpovedati oziroma jih prilagajati. Če je šport služba, je na tem »delovnem mestu« treba prav tako učinkovito delati kot kjerkoli drugje. Koliko imamo dandanes dejavnosti, ki nas zgolj obremenjujejo.
Tokrat imamo v mislih vrhunske športnike in ne rekreativcev. Pri slednjih je vse skupaj drugače zasnovano. Na primer: grem na tekaški trening in tempo prilagajam počutju. Če mi ne ustreza, trening lahko takoj skrajšam, čeprav se to redko zgodi. Vrhunski atlet pa mora, ne glede na razmere, trening opraviti v celotnem obsegu, čeprav večkrat trpi. In prav to trpljenje ga okrepi, premagovanje stisk in naporov ter preziranje bolečine pa mora biti samoumevno. Če se v glavi vse ujema v pravi smeri, je velika verjetnost, da imamo bodočega prvaka ali rekorderja, ki je lačen zmag in seveda (pozitivno) tekmovalno nastrojen. Največ motivacije in dela mora najti v treningu, oprema naj bo na drugem mestu. Zavedati se mora, da ga tudi takrat, ko je najboljši, lahko nekdo premaga, in če bo to miselnost pravilno pripravil v glavi, bo znal vedno premagovati poraze in jih seveda priznati. Porazi ga ne bodo sklonili, temveč ga povzdignili. Tako še enkrat pridemo do znanega reka: »Kar človeka ne zlomi, ga okrepi.« Športnik veliko svojih misli nameni svoji dejavnosti. Čeprav je šport njegova služba, pa mora biti tudi človek, ki se zna vedno in povsod vključiti v družbo in biti splošno razgledan.