Živeti varčno in varčevati

V oktobru, ko je mesec varčevanja, in na zadnji oktobrski dan, ko je svetovni dan varčevanja, je pravi čas za razmišljanje o tem, kako živeti varčno in kako varčevati. Ne prvo in ne drugo ni enostavno.

Letošnjo jesen so se podražili kruh, mleko, meso, krušni, mlečni in mesni izdelki ter še marsikaj drugega, zaradi podražitve hrane je občutno poskočila tudi inflacija, minister za gospodarstvo Andrej Vizjak je ob tem napovedal, da bo podražitvam poskušal priti do dna in razkriti krivce. Dvomimo, da bi bil ob prepletanju različnih vplivov na zvišanje cen lahko uspešen in eksakten, bržkone pa si ne bo upal s prstom pokazati na potrošnike, ki so vsake štiri leta (in še kdaj vmes) tudi volivci. Ja, tudi potrošniki smo vsaj malo krivi za podražitve! V cenovnih »skokih« je zanesljivo vračunan tudi davek naše razsipnosti ali razvajenosti. Poglejmo si to na primeru kruha! Iztok Bricl, predsednik uprave Žita, je pred nedavnim v pogovoru za Delo izjavil: »Ni skrivnost, da imamo 10 do 15 odstotkov vračila kruha na dan, to so tudi logistične težave. Kruh, ki je v trgovinah, zjutraj poberemo nazaj, in kar je mogoče, ga prodamo naprej, za krmo prašičev, preostalo gre na deponijo in ga uničijo. Lahko se vprašamo, ali je takšno ravnanje s kruhom racionalno. Spečemo 40.000 ton kruha in pekovskih izdelkov na leto, približno 4.500 do 5.000 ton kruha pa dobimo nazaj. Ta odstotek je neobičajno visok. Čimprej bomo morali skleniti dogovor s trgovci, da bodo vračila čim manjša.« Pa še to: »Res se že leto, dve pospešeno dogovarjamo o tem, a se nič ne premakne. Trgovci želijo imeti izbor kruhov tudi v poznih večernih urah, vemo pa, kako je to v Evropi. V Italiji, recimo, dobiš po 18. uri eno vrsto kruha in ne več, kupcu pa je na voljo še pakiran kruh.« V Sloveniji naj bi po Briclovih besedah na leto zavrgli okoli 15 tisoč ton pekovskih izdelkov, to je povprečno sedem kilogramov na prebivalca, vrednostno pa naj bi to pomenilo 28 milijonov evrov oz. za tiste, ki še vedno lažje razumejo v prejšnji valuti, 6,7 milijarde tolarjev.

Varčevati, a ne na škodo zdravja

Marsikdaj slišim, da je tudi pri hrani možno veliko privarčevati. Nekaj je že mogoče, vendar je pri tem treba paziti, da ne bi varčevali na račun zdravja. Če nam finančne možnosti omogočajo, ne varčujmo pretirano in si privoščimo zdravo, a tudi nekoliko dražjo prehrano. Različne raziskave o dejavnikih tveganja za kronične bolezni in o prehranjevalnih navadah kažejo na nezdravo prehranjevanje – premalo obrokov, energijsko preveč gosti obroki, premalo zelenjave in sadja, preveč maščob in soli ... Bolj nezdravo se prehranjujejo moški, socialno šibki, nižji družbeni sloji, nižje izobraženi, kmetje, vaško prebivalstvo, težki fizični delavci v industriji, mlajši in nezaposleni.

Nedavne občutne podražitve živil so še poslabšale prehranjevalne navade ljudi z nižjimi prihodki, prejemnikov socialne pomoči in upokojencev. V Cindi Slovenija ugotavljajo, da so se zlasti podražila živila višje kakovosti in z višjo biološko vrednostjo, ki so v vsakdanji prehrani potrebna za varovanje zdravja; cenejša pa so visoko energijska živila z manjšo biološko vrednostjo, ki so velik dejavnik tveganja debelosti in drugih kroničnih bolezni. Če želimo zaužiti sto kalorij, nas pri ribah to stane sto centov (en evro), pri zelenjavi 50 centov, pri sadju 40 centov in pri svežem kakovostnem mesu 50 centov, pri homogeniziranih mesnih izdelkih pa samo 25 centov, pri »pasji radosti« 10 centov in pri maslu osem centov. Vsi si, žal, ne morejo privoščiti zdravega jedilnika. Po Cindijevih izračunih je povprečna cena za sto kalorij zdravega jedilnika nekaj več kot 18 centov. Povprečna odrasla ženska, ki opravlja lahko fizično delo in dnevno potrebuje dva tisoč kalorij, mora odšteti za nakup živil 3,7 evra na dan oz. 111 evrov na mesec, v ceno pa niso vključeni stroški za nakup kave, alkoholnih pijač in vsega drugega, kar sodi poleg hrane v življenjske potrebščine. Štiričlanska družina z dvema odraslima in dvema mladostnikoma (15 in 18 let) mora za nakup živil, potrebnih za pripravo zdravih ter energijsko in hranilno uravnoteženih obrokov, odšteti na dan 20 evrov oz. na mesec 600 evrov, kar predstavlja 73 odstotkov povprečne majske neto plače v Sloveniji. Če predpostavljamo, da dva prejemata povprečno neto plačo, znašajo stroški nakupa živil za štiričlansko družino približno 37 odstotkov družinskega proračuna, za petčlansko družino pa kar 45 odstotkov. Posameznik bi moral na dan zaužiti tudi od 15 do 25 dekagramov sadja in od 25 do 40 dekagramov zelenjave, raziskave kažejo na premajhno uživanje. Razlog za to je tudi cena. Povprečni mesečni strošek za nakup priporočenih količin sadja in zelenjave znaša od 28 do 46 evrov na osebo oz. približno tretjino stroškov za nakup živil.

Poceni nakup je včasih najdražji

Ko so me že pred več kot desetimi leti pregovorili, da sem se bolj iz radovednosti kot zaradi nakupovalne potrebe pridružil potnikom na nakupovalnem izletu na Madžarsko, je bilo to dragocena izkušnja. Prvič: ker je bilo vse tako zelo, zelo poceni, sem zapravil enako ali še več, kot bi v primeru, če bi se odločil za nakup po kranjskih trgovinah. In drugič: občutil sem bridko resnico pregovorov »nisem bogat, da bi lahko kupoval poceni«, »za malo denarja malo muzike«. Športni copati so razpadli prej kot v enem letu, majica se je neverjetno raztegnila, kopalne hlače je razjedla morska voda, za »gedore« se je izkazalo, da so iz mehkega materiala … Veliko takšnega in podobnega blaga je zadnje čase možno najti tudi v naših trgovinah. Na videz poceni nakup je lahko najdražji.

Avstralska izkušnja

Ko sem se pred leti mudil v Avstraliji, sem nekaj dni preživel tudi pri avstralskem Slovencu, v njegovi lepo opremljeni hiši. Ničesar nisem pogrešal, a nekaj me je vendarle presenetilo. Centralnega ogrevanja, kakršnega smo navajeni Slovenci v svojih hišah in stanovanjih, nimajo, imajo le (plinsko) peč v dnevni sobi in v kopalnici. Resda se avstralske zime ne morejo primerjati z gorenjskimi, a vseeno: razvajenega Gorenjca, navajenega na sobnih dvajset stopinj Celzija ali še več, me je mrazilo, kot že dolgo ne. Ko sem jih spraševal, ali jih nič ne zebe, so mi dopovedovali, da nima smisla ogrevati vseh prostorov in da se je treba primerno obleči. Ob tem sem le pomislil, kako »komot« smo doma in koliko bukovih klafter in litrov kurilnega olja zmečemo skozi okna stanovanj in hiš, še posebej, če so stavbe slabo izolirane ali okna že slabo tesnijo.

Družinsko knjigovodstvo

Zanimiva zgodba o varčnem življenju! Znanec mi je pripovedoval o tem, kako sta si z ženo pogosto očitala, kdo je bolj zapravljiv, kdo zmeče več denarja za nakupe nepotrebnih stvari – in podobno. Da bi problem rešila, sta se odločila, da bosta vse izdatke redno in sproti zapisovala in da bosta vodila nekakšno družinsko knjigovodstvo. To sta tudi naredila, v knjigo sta zapisovala vse, tudi izdatke za drobnarije – kavice, »pirčke«, čokoladke, srečke, mažice … Ko sta se že po koncu prvega meseca usedla h knjigi, pregledala in analizirala izdatke, sta ugotovila, da je bila vsaj petina nakupov nepotrebnih oz. takšnih, da bi se jim lahko odpovedala, ne da bi zaradi tega trpela kakovost življenja. In tako je bilo tudi drugi, tretji, četrti mesec …Opustila sta »nakupovalni turizem«, to je sprehajanje po trgovinah brez cilja, med katerim pa sta vedno kupila kaj nepotrebnega, in si namesto tega raje omislila sprehode po naravi. Nič več nista imela problemov s tem, kako začetek meseca zvezati s koncem. Še več: vsak mesec jima je toliko ostalo, da sta začela varčevati za opremljanje sinove sobe.

Delnica za rojstni dan

Ob tem, ko tarnamo, kako nizke so plače in kako visoki so življenjski stroški, smo za proslavljanje rojstnih dni in drugih pomembnih dogodkov pripravljeni precej globoko seči v žep. Rojstva, poroke, okrogle obletnice, še zlasti srečanje z abrahamom, so tudi finančno postali že pravi družinski »projekti«, ob katerih slavljenci kar tekmujejo med seboj, kdo bo pripravil večjo (in dražjo) požrtijo in kdo bo imel na zabavi več povabljenih. Celo praznovanja rojstnih dni otrok se že selijo v gostinske lokale, kar ni poceni, pa bi bilo morda bolje, če bi se v naravo, da bi otroci lahko poskočili, se igrali … Ko sem v strokovni reviji bral o zagati staršev, kako naj bi otroka nagradili za odlični uspeh v srednji šoli, jim je strokovnjakinja odgovorila nekako takole: »Ne nagrajujte jih z denarjem, raje jih nagradite tako, da boste skupaj (na izletu) preživeli dan, dva, …« In ko sem bral članek o obdarovanju otrok v kapitalističnem svetu, v ZDA, na primer, me je presenetilo, da je tam poleg skromne igrače zelo pogosto darilo delnica – kot popotnica za finančno osamosvojitev. Če bi tudi pri nas, recimo, 14-letnemu Srečku 20. marca leta 2002 kupili eno Merkurjevo delnico, tedaj vredno 16.500 tolarjev, bi jo zdaj, ko ima Srečko že 19 let, lahko v prevzemni ponudbi prodal za 405 evrov, kar ob tečaju 240 tolarjev za evro pomeni 97.200 tolarjev. Lepo darilo, lepa popotnica, ni kaj?!

Vse večja zadolženost gospodinjstev

V gospodinjstvih z nizkimi mesečnimi prejemki bolj kot o varčevanju razmišljajo o varčnem, skromnem življenju, racionalnem trošenju pa tudi o najemanju posojil za nakup večjih dobrin. Poročilo o finančni stabilnosti, ki so ga pripravili v Banki Slovenije, kaže, da se zadolženost gospodinjstev v Sloveniji povečuje. Medtem ko se je v obdobju 2002–2004 vsako leto v povprečju povečevalo za 11 odstotkov, se je lani in predlani v povprečju letno za več kot 18 odstotkov. Gospodinjstva so bila v letu 2002 zadolžena za 4,68 milijarde evrov, predlani za 6,78 milijarde in septembra lani že za 7,76 milijarde evrov, od tega so 6,5 milijarde evrov predstavljala posojila bank, podjetij, države in drugih finančnih posrednikov, ostalo pa trgovska posojila, avansi in druge oblike. Gospodinjstva so več kot štiri petine vseh posojil najela pri domačih bankah, ob dokaj zmerni rasti potrošniških posojil pa se je zelo povečalo povpraševanje po stanovanjskih posojilih. Lani je najbolj porasel delež posojil v švicarskih frankih, podaljšala pa se je tudi odplačilna doba. V letu 2004 je bila le desetina novo sklenjenih posojil z odplačilno dobo nad dvajset let, predlani je bilo takih ena četrtina, lani pa že več kot ena tretjina.

Varčevalne navade se spreminjajo

Finančno premoženje gospodinjstev je v zadnjih petih letih naraščalo letno po več kot 10-odstotni stopnji. V zadnjih dveh letih je poraslo nekoliko manj, razlog za to je hitro naraščanje zadolževanja. Bančne vloge še vedno predstavljajo največji del premoženja gospodinjstev, vendar se delež zmanjšuje in je v zadnjih petih letih upadel s 44,3 na 39,4 odstotka. Najbolj so v tem obdobju porasle naložbe v delnice in v enote investicijskih skladov, njihov delež se je skoraj podvojil in je lani dosegel že 8,1 odstotka. Naložbe v delnice in v drugi lastniški kapital ohranjajo dokaj stabilen, okrog 28-odstotni delež, med drugimi hitro rastočimi oblikami premoženja gospodinjstev pa izstopajo naložbe v pokojninsko in v življenjsko zavarovanje, ki so se v petih letih v finančnem premoženju gospodinjstev okrepile s 5,9 na 9,6 odstotka.

Varčevalne navade se torej spreminjajo, varčevalci pa pri tem iščejo najugodnejše razmerje med varnostjo in donosnostjo prihrankov. Če je vezana vloga najbolj varna (do zneska 22.000 evrov je vključena v sistem zajamčenih vlog), pa so morda druge oblike varčevanja lahko bolj tvegane, a tudi bolj donosne.

Banke prilagajajo ponudbo

Pri vezavi denarja (depozitih) banke in hranilnice vse bolj prilagajajo ponudbo željam in potrebam strank. Poleg klasičnih depozitov ponujajo varčevalcem tudi strukturirane in naložbene depozite, depozite z naraščajočo obrestno mero, rentno, preudarno varčevanje in druge oblike varčevanja. Pri klasičnih depozitih je obrestna mera odvisna od zneska, trajanja vezave in tudi izplačila obresti (v času vezave ali po koncu varčevalnega obdobja). Večina bank ima fiksno, nespremenljivo obrestno mero, nekatere pa za dolgoročne vezave tudi variabilno oz. spremenljivo obrestno mero, vezano na evropsko referenčno obrestno mero Euribor. Obrestne mere so se v zadnjem času zvišale, kljub temu so med bankami glede njihove višine kar precejšnje razlike. Za kratkoročne vezave evrov, za obdobje od enega meseca do enega leta, se letna obrestna mera večinoma giblje od 1,5 do 4,6 odstotka in za dolgoročne od 2,5 do 5,35 odstotka. V nekaterih bankah je višina obrestne mere odvisna tudi od poslovnega sodelovanja komitenta z banko, druge dajejo dodatke na osnovne obrestne mere za sklepanje depozitov preko sodobnih bančnih poti. Pri depozitih z naraščajočo obrestno mero je obrestna mera vsako leto višja, pri strukturiranih depozitih in depozitnih naložbah pa je ob 100-odstotnem jamstvu za izplačilo glavnice obrestna mera odvisna od vrednosti košare delnic oz. indeksa, ki ga oblikujejo na podlagi gibanja vrednosti delnic, nepremičnin, obveznic, surovin, valutnega trga …

Ljubljanska borza v znamenju bika

Dogajanje na Ljubljanski borzi je v zadnjem letu v znamenju bika, to je naraščanja delniških tečajev. Indeks delnic borznega in prostega trga SBI 20 je septembra sicer izgubil 1,2 odstotka svoje vrednosti, vendar je v zadnjem letu, to je med lanskim in letošnjim 30. septembrom »poskočil« za 116 odstotkov, samo v letošnjih prvih devetih mesecih pa za 89 odstotkov. Slovenski blue chip indeks – SBI TOP se je septembra znižal za slaba dva odstotka, a se je v enem letu zvišal za 101 odstotek, letos do konca septembra pa za 78 odstotkov. Podobno se je dogajalo z indeksom investicijskih skladov PIX, tudi zanj je septembra značilna negativna donosnost, na letni ravni pa je močno »v plusu« - med lanskim in letošnjim 30. septembrom je porasel za dobrih 51 odstotkov, v letošnjih prvih devetih mesecih pa za 38 odstotkov. Edini indeks Ljubljanske borze »z izgubo« je indeks obveznic BIO, ki je v zadnjih dvanajstih mesecih padel za dva odstotka. In kaj se je dogajalo s posameznimi delnicami? V zadnjih dvanajstih mesecih se je v borzni kotaciji zvišala vrednost štiriindvajsetim od skupno petindvajset delnic. Med delnicami, ki so vključene v SBI 20, so v tem obdobju najbolj porasle delnice Istrabenza (270 odstotkov), Aerodroma ( 206 odstotkov), Pivovarne Laško (181 odstotkov), Luke Koper (180 odstotkov), Save (177 odstotkov), Žita (152 odstotkov), Merkurja (132 odstotkov) in Petrola (128 odstotkov). Ko smo za komentar o velikem porastu delniških tečajev v zadnjem času vprašali dr. Draška Veselinoviča, ki je bil pred prihodom v Deželno banko Slovenije prvi mož Ljubljanske borze, je dejal: »Več kot očitno je, da v podjetjih prihaja do zaključnega boja za lastniško prevlado; to pa se odraža tudi v višjih tečajih delnic. Ko bo lastništvo konsolidirano, bo to vplivalo tudi na ceno delnic. Rast bo bolj mirna, marsikatero podjetje pa bo tudi umaknilo delnice z borze.«

Največ vlagajo v delniške sklade

Slovenci se vse bolj odločajo tudi za alternativne oblike varčevanja, še zlasti za vlaganja v vzajemne sklade. V domačih skladih je bilo ob koncu minulega leta že slabi dve milijardi evrov denarja oz. tisoč evrov na prebivalca, njihovo premoženje se je povečalo skoraj za dve petini, k temu pa so poleg 20-odstotne letne rasti VEP (vrednosti enote premoženja) prispevala še neto vplačila v višini 163 milijonov evrov. Konkurenca med vzajemnimi skladi se je še povečala, domači upravljavci so lani ustanovili 49 novih skladov, pospešeno se je nadaljevalo tudi trženje tujih skladov, ki so po številu že krepko presegli domače. Ob koncu minulega leta je bilo v Sloveniji že okoli 230 vzajemnih skladov oz. podskladov.

Slovenski vlagatelji so v primerjavi s tujimi izrazito bolj nagnjeni k tveganjem. Skoraj tri petine vsega denarja imajo v delniških skladih in komaj dva odstotka v obvezniških, med delniškimi skladi pa največ vlagajo v sklade, ki so usmerjeni na balkanske trge. Lani je bila od vseh vplačil v delniške sklade kar tretjina v štiri sklade, ki so nastali šele lani in so se z naložbeno politiko usmerili na Balkan. Takšno tveganje je po oceni Banke Slovenije tudi posledica tega, da so vlagatelji pri tovrstnih naložbah še dokaj neizkušeni in da pri nas doslej še ni bilo recesije oz. resnega popravka cen vrednostnih papirjev navzdol, ki bi trajal dlje časa. Povprečni evropski vlagatelj je bolj konzervativen, v Evropi je delež denarja v denarnih in obvezniških skladih 40-odstotni in je približno izenačen z deležem delniških skladov.

Evropejci so bolj življenjsko zavarovani

Povečuje se tudi zanimanje za življenjsko ter za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Zavarovalnice so lani z življenjskimi zavarovanji zbrale za petino več premije kot leto prej, kljub tolikšnemu porastu pa imajo pri teh zavarovanjih v prihodnje še velike možnosti. V Sloveniji je namreč lani zbrana premija na prebivalca znašala le 213 evrov, povprečje 25 držav Evropske unije je 1.222 evrov, povprečje starih članic pa 1.442 evrov. Med življenjskimi zavarovanji naraščajo naložbena zavarovanja, vezana na enote vzajemnih skladov. Zavarovalnice so se s tem odzvale na nizko raven obrestnih mer in na visoko donosnost na kapitalskih trgih, hkrati pa so na zavarovance prenesle tudi tveganje, ki ga prinašajo naložbe v vzajemne sklade.

Če bodo ljudje, predvsem mlajši rodovi, želeli tudi po upokojitvi ohraniti sedanji življenjski standard, bodo poleg premije za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje morali še dodatno varčevati, ena od možnosti je tudi prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. V Sloveniji je v tovrstno zavarovanje vključenih 460 tisoč ljudi, ovira za še hitrejši razvoj pa je nizka donosnost vloženega denarja, še zlasti v primerjavi z naložbami v vzajemne sklade in življenjska zavarovanja.