Šundar na Žirovskem

Voda je bila vir nenehnih prepirov med sosedi

Če se bo kdo izmed cenjenih bralcev vprašal, zakaj sem želela privleči na dan stvari, za katere bi bilo bolje, da za zmeraj obležijo v kakšnem starem predalu, je moj odgovor tak:

* Zato, da bi se ljudje že enkrat nehali prepirati zaradi neumnosti.

* Da bi spoznali, da so naši dedje in starši zmetali skozi okna nemalo denarja samo za to, da so uveljavili svoj /ne/prav.

* Da bi se končno začeli zavedati, da je le pogovor tisti, ki rešuje take in drugačne medsebojne spore.

* Da bi se na storjenih napakah česa naučili.

* Naša preteklost nam tudi skozi »šundar« dokazuje, da se medsebojno sovraštvo ne splača.

* Dandanašnji živimo v času, ko še posebej potrebujemo dobrega soseda, dobre odnose s sodelavci in dobre odnose v družini.

* Iz izkušenj vem, da se vse manj pogovarjamo in se vse bolj oddaljujemo drug od drugega.

Zgodbe, ki sem jih potegnila iz zaprašenih spominov, pa naj bodo le v spodbudo, da bomo poslej ravnali drugače.

Zakaj prav voda?

Voda je bila vir nenehnih prepirov med sosedi. (Med sorodniki ne, ali pa se vsaj nisem srečala s takim primerom.) Največkrat so bili to:

- studenci kot izviri pitne vode,

- šterne,

- potoki, ki so bili naravna meja med dvema parcelama.

V preteklosti je bilo v Žireh veliko poplav. Zgodilo se je, da se je ob takih naravnih katastrofah kakšen studenec zamašil ali pa se je njegov tok potem preusmeril drugam, kar je povzročilo, da so ostali lastniki brez pitne vode. Nekateri sosedje so sami priskočili na pomoč, včasih pa se je zgodilo, da se je bilo treba zaradi pomoči drugemu odpovedati delu zemlje, kar pa je bilo največkrat neizvedljivo.

Izgovori, ki so sledili, so med drugim bili tudi naslednji:

- ne moremo vam pomagati, ker prav tam vlačimo les iz gozda,

- če vam dovolimo, da prestavite studenec, nam boste presekali del parcele na polovico,

- zakaj se pa niste prej pobrigali, saj ste vedeli, da so poplave hudič,

- če boste naredili nov studenec, bo pa v našem zmanjkalo vode.

Marsikje je več sosedov uporabljalo eno šterno. Vse je bilo v redu, dokler se ni našel kdo, ki mu je šlo druženje okoli šterne na živce. Tako se je včasih tudi pri hiši, kjer je stala že vrsto let, zamenjala gospodinja, ki se ji je zdelo škoda, da bi do vode prišel kdorsibodi. Začela je nagajati in ker se sosede niso dale odgnati zlepa, je poskusila zgrda.

Pripovedovali so mi zgodbo o eni taki. V vas je prišla od drugod, kjer so imeli drugačne navade, za povrhu pa je bila še bolj zaprta vase. S svojim zadirčnim jezikom je sčasoma odgnala vse, le Nežka se je delala, kot da je še vse po starem. Vsako jutro je prišla po vodo, se malo pošalila s hlapcem, včasih tudi z gospodarjem, če je bil ravno pri roki. Mlada gospodinja je bila, poleg vsega, tudi zelo ljubosumna in ko je videla moža, kako se na ves glas smeji, jo je popadel tak bes, da je počakala na primeren trenutek, ko je soseda oprala solato, potem je stopila do nje, prevrnila skledo v blato, se brez besed obrnila in odšla nazaj v hišo.

In kot ponavadi - ljudje obračamo, Bog obrne, čez nekaj let se je zgodilo, da jo je rojstvo otroka presenetilo ravno takrat, ko ni bilo nikogar doma. Njeni kriki so se slišali vse do prvih hiš, imela pa je srečo, da so sosedje v hipu »pozabili« na zdrahe in ji pritekli na pomoč. Ko so ženske pospravile krvave rjuhe, pomile po tleh, kjer je odtekla porodna voda, ji položile otroka k prsim, je spet začela sikati kot kača, da naj gredo izpod nog, da se naj nikar ne valjajo tam okoli. Brez besed so se obrnile in glas o njeni nehvaležnosti se je prenašal iz roda v rod vse do današnjih dni.

Tudi potoki ali pa samo navadne mlakuže, ki so bili naravna meja med dvema parcelama, so kaj radi zbodli v oči. Posebno še, če se je komu zazdelo, da okoli vode raste najslajša trava za živino. Tako je bil znan kmet, ki je več let potrpežljivo, skoraj vsak dan, prestavljal potok za sosedovo mejo. Ker je ta potok tekel v dolini, kmetiji pa sta bili malo višje, vsaka na svojem bregu, so lahko tisti drugi že omenjeno početje tudi opazovali. »Saj se nismo hoteli kregat z njim,« pripoveduje domača hči, ki se tega prestavljanja potoka še živo spominja iz svojega otroštva.