Dobra izolacija je kot topla obleka

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Gorenjska / nedelja, 28. oktober 2007 / 06:00

Visoke cene energentov nas silijo v razmišljanje o energetsko učinkovitih objektih, kjer bomo pri enaki površini objekta za ogrevanje plačali manj.

Možnosti za zmanjševanje stroškov ogrevanje je več. V tem prispevku jih bomo našteli zgolj nekaj. Spremembe niso povzročile le vse višje cene nafte in naftnih derivatov, ampak tudi sprememba načina gradnje – včasih so gradili debele zidove in majhna okna, danes pa so zidovi bistveno tanjši in lažji, enako velja za medetažne konstrukcije. Novi materiali pri manjši debelini omogočajo večjo trdnost, hkrati pa prepuščajo več toplote in dušijo manj zvoka. V gradbeništvu so bili zato potrebni novi prijemi – boljša izolativnost materialov – dodaten izolacijski sloj, boljša okna in vrata in še vrsto drugih materialov.

Izolacijo v grobem delimo na hidro, zvočno in toplotno izolacijo. Toplotna izolacija pozimi preprečuje prehod toplote iz objekta navzven in poleti od zunaj navznoter. Tako ohranja zaželeno temperaturo v prostorih. To zahteva tudi zakonodaja, drugi vidik pa je povsem človeški – dobro toplotno izoliran objekt je za bivanje prijetnejši tako pozimi kot poleti. K dobremu počutju pa bo veliko pripomogla tudi ekonomika ogrevanja, kar posredno poskrbi prav dobro načrtovana toplotna izolacija.

Toplotni izolacijski materiali so lahko organskega ali anorganskega izvora. Organski so na primer slama, pluta, celuloza, kokosova vlakna, volna in drugi materiali. Anorganskega izvora pa sta predvsem steklena in kamena volna.
Izolacijske materiale glede na strukturo ločimo po tem ali so penjeni ali vlaknasti. Izolacijske materiale ločimo tudi po tem, v kakšnem stanju jih lahko kupimo. Poznamo, na primer, materiale v svitku (kamena volna, steklena volna, polistirol, polietilen, kokos, pluta, klobučevina …) in v drugih oblikah, v katerih se pojavljajo, na primer v mrežah, trdih ploščah, večplastnih ploščah, ploščah z utori ali v blokih. Nekatere materiale dobimo tudi v razsutem stanju; takšna je na primer izolacija iz celuloznih vlaken.

Glede na ponudbo na trgu je odločitev za pravo izolacijo težka. Vedeti morate, da noben izolacijski material ne zadrži toplote, pač pa samo v bistvu otežuje njen prehod. Manjša ko je prehodnost materiala, bolj se material upira prehodu toplote. Zato je podatek o toplotni prehodnosti eden izmed glavnih pokazateljev kakovosti in dejavnik pri izbiri. Vendar je treba gledati tudi na druge dejavnike, kot je ekološko sprejemljivost materiala, gorljivost, morebitno škodljivost za zdravje in uporabnost za namen, za katerega material kupujete.
V glavnem so materiali že tako pripravljeni, da izvedba izolacije ne predstavlja večjih težav.

Kot debel, volnen pulover

V stanovanjskih prostorih zaradi dihanja, potenja, kuhanja, pranja in drugih vzrokov nastaja vodna izparina. Po fizikalnih zakonih teži vodna para iz prostorov z višjim parnim tlakom v prostore z nižjim. Čeprav se na prvi pogled zdi, da vodna izparina ne more vplivati na izolacijo in počutje v prostoru, pa je ravno pravilna izvedba izolacijskih slojev glede na paropropustnost pare, bistvenega pomena za učinkovito izolacijo in tudi za mikro klimo in z njo povezanega, dobrega počutja v prostoru. Če so zunanje površine stanovanja paropropustne za paro, izparina z difuzijo prehaja prek zidov na plano. Dovolj je ena sama plast, ki zapira pot izparini, pa le ta ostaja v prostoru ali kar je še huje, v izolaciji v zidu.

Toplotno izolacijo si lahko predstavljamo tudi kot debel, volnen pulover, ki nas pozimi odlično greje. Ko pa zapiha veter in začne deževati, veter in dež nemoteno prehajata skozi tkanino in izničita prednosti, ki jih daje oblačilo. Zelo podoben ali enak problem se pojavlja pri izolaciji sten in obodnih sten, ki imajo enak namen kot oblačila, saj nas varujejo pred neugodnimi vremenskimi vplivi, hkrati pa skrbijo, da se v notranjosti hiše čim bolje počutimo. Ker v hiši nastaja toplota in vodna para, je dobro, da omogočimo nadzorovan prehod toplote in vodne pare iz prostora navzven. To lahko storimo na dva osnovna načina. Če smo hišo zatesnili s folijami, ki ne dihajo in ne prepuščajo ali slabo prepuščajo vodno paro, se bo dogajalo podobno kot pri vetrovki, ki ne diha. Treba jo bo odpeti. Pri hiši pa bomo morali odpreti okna in hišo prezračiti, s tem pa bomo v prostor spustili hladen zrak ali preveč topel zrak, odvisno od letnega časa. Kako slab zrak je v hiši, se največkrat zavemo šele takrat, ko je v nekem prostoru preveč ljudi. Druga možnost je, da vgradimo paropropustne folije, ki omogočajo, da vodna para, ki nastaja v notranjosti, čimbolj enakomerno prehaja skozi obodne konstrukcije, hkrati pa omogoča pravilno izmenjavo zraka in tudi vonjav v prostoru. Glede na prej zapisano poznamo torej dva načina izdelave obodnih površin. Prvi je paronepropusten ali difuzijsko zaprt, drugi pa je paropropusten ali difuzijsko odprt način. Poglejmo si pobliže oba sistema.

Ob gradnji nizki stroški, s popravljanjem visoki

Hidroizolacija trajno zaščiti objekt pred prodiranjem vlage iz zemlje v navpični in vodoravni smeri. Pomembna je tudi pri izoliranju teras in ravnih streh pred padavinskimi vodami. Med vsemi izolacijami je najcenejša, zato pri njeni izvedbi ne smemo iskati prihranka. Pomembna je natančnost izvedbe in kakovosten izolacijski sloj. Če je hidroizolacija pomanjkljiva ali nenatančna, se bodo na straneh objekta pojavili mokri madeži, plesen in goba, stroški sanacije pa bodo razmeroma visoki v primerjavi s stroški ob pravilni izvedbi.

Zunanji zidovi so eden pomembnejših segmentov zgradb tako z vidika bivalnega ugodja kot z vidika rabe energije. Povzročajo lahko tudi do 40 odstotkov celotnih toplotnih izgub objekta, zato je njihova izvedba in pri tem še posebej njihova toplotna izolacija še kako pomembna. Časi, ko so se graditelji na betonski ali opečnat zunanji zid neposredno nanašali le zaključni fasadni omet, so mimo. Pri takih izvedbah fasad brez toplotne izolacije je koeficient toplotne prehodnosti zunanjih zidov v večini primerov večji, kot ga dopušča standard, poleg tega pa se pozimi pogosto pojavlja problem hladnih prostorov in sten, poleti pa pregrevanje prostorov. Prehod toplote in padec temperature prek zunanjih zidov, kjer ni toplotne izolacije, poteka linearno, takoj ko uporabimo toplotno izolacijo, pa se prehod toplote enormno zniža. Praktično 80 odstotkov temperaturnega padca nastane v plasti toplotne izolacije. To pomeni, da je ob toplotni izolaciji na zunanji strani zidu zid pozimi topel, poleti pa se ne pregreva. Na tak način se ob močno znižanih toplotnih izgubah in manjši rabi energije za ogrevanje izboljša tudi bivalno ugodje, saj toplotna izolacije preprečuje velika nihanja temperature v prostorih.

Različni tipi fasad

Za prezračevane fasade je značilno, da je zunanji del namenjen le za zaščito toplotne izolacije pred vremenskimi vplivi in pred meteorno vodo. Zračna plast med toplotno izolacijo in zunanjo fasadno oblogo omogoča prezračevanje in s tem 'odnaša' vlago, ki iz notranjih prostorov prek zidu in izolacije prehaja proti zunanjosti. Paziti moramo, da omogočimo dovod zraka s spodnje strani ter da na vrhu, zaključku fasade zračna plast ni zaprta. S tem omogočimo obtok zraka v zračni plasti. Gledano gradbeno-fizikalno je taka fasada najboljša, saj praktično ni nobenih možnosti, da bi se pojavila kakršnakoli kondenzacija.

Za neprezračevalne fasade, znane tudi pod imenom 'sendvič zid', je značilno, da toplotno izolacijo pritrdimo na opeko, dodatno obzidamo z zunanjo opeko, ki se toplotne izolacije dotika (ni prezračevalnega sloja), na zunanjo opeko pa nanesemo zaključni fasadni sloj. Pri taki izvedbi fasade služi zunanja opeka praktično le za zaščito toplotne izolacije pred mehanskimi in meteornimi vplivi, nima pa velike izolacijske vrednosti. Zunanja opeka se namreč pozimi ohladi praktično na temperaturo okolice in pogosto povzroča kondenzacijo vlage. Vlaga prehaja iz toplih prostorov prek notranje opeke in izolacije proti zunanjosti in ob stiku s hladno zunanjo opeko kondenzira. Pojav kondenzacije je gradbenike usmeril k zidavi, pri kateri je toplotna izolacija pomaknjena čimbolj na zunanjo stran zidu. Zaradi navedenih razlogov neprezračevalne fasade uporabljamo vedno bolj poredko.

Debelo ali tanko slojne fasade

Kontaktno debelo slojno fasado izdelujemo predvsem pri novogradnjah. Izolacijske plošče (najpogosteje plošče iz mineralnih vlaken ali tako imenovane 'kombi' plošče) točkasto lepimo in pritrjujemo z ustreznimi pritrdili, ki imajo že pripravljen odmik in držalo za jekleno pocinkano mrežico. Mrežico napnemo prek vseh sider, s katerimi smo pritrjevali izolacijske plošče. Prek te mrežice nanesemo osnovni cementni omet (v debelini približno 1,5 cm) tako, da je mrežica v sredini ometa in ga veže. Ko se omet osuši, nanesemo še zaključni fasadni omet (v debelini približno 1 cm), s čimer dobimo visoko odpornost na mehanske obremenitve. Določeno slabost te fasade lahko predstavlja kar precej dolgotrajna izvedba (zahteve po sušenju posameznih slojev ometa) ter zahteva po visoki natančnosti izdelave.

Glede cene najugodnejša in po kakovosti zadovoljiva je izvedba kontaktne tankoslojne fasade, v Sloveniji poznane pod imenom 'Demit fasada'. To fasado izdelujemo tako na novogradnjah kot pri sanaciji starejših objektov, pri katerih se ob izvedbi debelo slojne fasade lahko pojavijo statični in trdnostni problemi. Izolacijske plošče lepimo in dodatno pritrjujemo s pritrdili. Na prilepljene in pritrjene plošče nanesemo sloj lepilne malte, vanjo vtisnemo armirano stekleno mrežico in nanesemo drugo plast lepilne malte. Ko je plast lepilne malte dovolj suha, nanesemo še zaključni sloj fasadnega ometa. Kot izolacijski material najpogosteje uporabljamo plošče iz ekspandiranega polistirena, plošče iz mineralnih vlaken in redkeje pluto. V zadnjem času se je na trgu tankoslojnih fasad kot novost pojavila tankoslojna fasada na lamelah iz kamene volne. Struktura lamel omogoča, da za objekte do višine 20 metrov ni potrebno dodatno pritrjevanje, ampak lamele samo lepimo na zid. Prednosti tankoslojne fasade so predvsem nizka cena in hitra izvedba. Slabost pa je nekoliko slabša mehanska odpornost in pri uporabi ekspandiranega polistirena kot toplotne izolacije slabša požarna varnost in zvočna izolativnost. (vir slonep.si)