Ni lahko, a je bolje kot doma

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Gorenjska / nedelja, 28. oktober 2007 / 06:00

"Ne, na Triglavu še nisem bil," smeje se pravi Kui Xue, mladi Kitajec, ki je pred tremi leti prepotoval pol sveta in našel prostor pod soncem na Gorenjskem. Tuji delavci največkrat zapolnjujejo praznino v naših podjetjih in ne, kot vlada stereotip, odžirajo delo domačinom. Za nekatera dela Gorenjca ali Gorenjko ni lahko dobiti.

Gorenjski delodajalci letos največ povprašujejo po delavcih v predelovalnih dejavnostih, sledi povpraševanje po delavcih za poslovanje z nepremičninami, v trgovini, gradbeništvu, gostinstvu, skladiščenju. Glede na poklicno in strokovno izobrazbo so delodajalci najpogosteje iskali obdelovalce lesa, kovin, kuharske pomočnike, prodajalce, natakarje, strojne in elektrotehnike, zidarje, tesarje, voznike, gradbene tehnike, na višji in visoki stopnji izobrazbe pa strojnike, elektrotehnike, gradbenike, ekonomiste, pravnike in zdravnike.

Poglejmo še statistiko: konec septembra je bilo na Gorenjskem registriranih 4.107 brezposelnih (vir Zavodu RS za zaposlovanje, Območna služba Kranj), kar pomeni, da v regiji beležimo upadanje brezposelnosti. V zadnjem letu se je brezposelnost znižala za 21,7 odstotka, večino brezposelnih pa predstavljajo ženske s 55,7 odstotka. Kar 43,9 odstotka brezposelnih je starejših od 50 let. Na Gorenjskem imamo sicer najmanjši delež iskalcev prve zaposlitve v državi.

Največ iz držav nekdanje Jugoslavije

Največje število tujcev s pridobljenim delovnim dovoljenjem prihaja iz držav nekdanje Jugoslavije (kar 1.456 od 1.526 izdanih delovnih dovoljenj). Podatek, da je največ tujcev iz nekdanje skupne države, je povsem razumljiv ob odgovoru iz kadrovske službe Jelovice: »Trenutno ne zaposlujemo tujcev, saj je v proizvodnem procesu prihajalo do velikih težav zaradi razumevanja med sodelavci, saj tujci ponavadi obvladajo le lasten jezik. Naša prioriteta je, da zaposlujemo delavce iz okolice podjetja.«

V Žireh so domačini v zadnjih mesecih opazili delavke iz Romunije, zato se je razširil glas, da te nadomeščajo številne odhode delavcev iz Alpine, kjer naj bi imeli zaposleni v proizvodnji zelo nizke plače in veliko nadur. »Alpina letos ni najemala tuje delovne sile. Pripravili pa smo izobraževanje za deset delavcev iz hčerinskega podjetja Alpina Siro iz Romunije, ki so bili pri nas od avgusta do oktobra. Spoznavali so se z delovnim procesom v proizvodnji v Sloveniji, zato da lahko znanje prenesejo tudi v proizvodnjo v Romuniji,« nam je na naše poizvedovanje o zaposlovanju tujcev odgovorila Tanja Rojc Kronegger, ki v Alpini skrbi za odnose z javnostmi.

Tujci prevladujejo v gradbeništvu

Zavod za zaposlovanje je letos na Gorenjskem izdal skupaj 1.526 delovnih dovoljenj (vsako leto več), od tega največ v gradbeništvu (skupaj 759), sledi promet, skladiščenje in zveze, predelovalne dejavnosti, nepremičnine, gostinstvo … Ugotovimo lahko, da se delovna dovoljenja izdajajo za najbolj iskane dejavnosti in poklice, ki jih očitno Gorenjke in Gorenjci ne moremo zapolniti. Sicer pa je bilo med izdanimi delovnimi dovoljenji tudi 36 za zahtevnejše poklice s sedmo stopnjo izobrazbe. Med njimi so diplomirani inženirji strojništva, doktorji medicine (različnih specializacij), dokumentalist, magister strojništva, univerzitetno diplomirani ekonomisti, informatiki, inženirji elektrotehnike in tudi politolog.

Kot smo omenili, največ delovnih dovoljenj izdajo gradbenikom iz držav nekdanje Jugoslavije. V podjetju Marmor Hotavlje nam je tehnični direktor Silvo Plut povedal: »V proizvodnji danes dela pet tujih delavcev iz Bosne in Hercegovine in Srbije, na montaži pa sta še dva delavca iz Makedonije z državljanstvom Bolgarije. Slednja dva zato, ker je Bolgarija članica Evropske unije in ne potrebujeta delovne vize.« Marmor sicer ne zaposluje tujcev, ampak ima sklenjeno pogodbo s podjetji, ki posredujejo delovno silo. Razlog za zaposlovanje tujcev je v primeru Marmorja preprost – v lokalnem okolju ne morejo pridobitev delavcev, saj brezposelnih praktično ne poznajo. »Vzeli bi vsakega, ki je pripravljen delati, še raje pa kamnoseka. Žal pa v zadnjih petih let ne moremo podeliti niti ene štipendije, tudi sicer pa se trenutno v Sloveniji šola komaj deset dijakov!« razloži Pivk.

V podjetju so v preteklosti zaposlovali tudi Slovake, a se niso obnesli. Ovire so jezikovne narave, še hujša pa je razlika v medosebni kulturi. V podjetju Marmor Hotavlje ocenjujejo, da so se vse prevečkrat srečavali tudi z alkoholom, posledično pa z izostanki v službi in konflikti z domačini. »Hkrati so se tudi zelo slabo učili in še po več mesecih delali osnovne napake, ki so podjetje drago stale,« pravi Pivk. Zaradi stiske z domačimi in slovaškimi delavci so se v podjetju ozrli v države nekdanje Jugoslavije. »Podjetja imamo tako v Srbiji kot Bosni, kjer širimo proizvodne kapacitete in bi jih lahko kot izučene zaposlili doma,« razloge za preobrat pojasnjuje Pivk in dodaja: »Zelo smo zadovoljni z njimi, saj se je pokazalo, da so zelo pridni in ni nobenih težav. Prednost je tudi v komunikaciji, saj so se hitro naučili tudi osnov jezika. Veliko pripomorejo k dobremu poslovanju podjetja.«

Na Hotavljah so pred kratkim gostili tudi mladega kamnoseka iz Francije, ki se je udeležil mednarodne izmenjave vajencev in se v dobrem mesecu naučil slovenščine. Hasan Crnkić je pred osem meseci prišel v Slovenijo: »Želel sem delati, saj v Bosni ni dela ali pa je preslabo plačano. Tako sem se odločil, da poskusim z delom v Sloveniji in nekaj ustvarim v svojem življenju.« Petindvajsetletnik dodaja, da je bilo težko iti od doma, vendar gredo številni njegovi prijatelji in znanci v svet še prej. Hasan trenutno ne ve, ali se bo ostal v Sloveniji ali se bo vrnil domov: »Če se bo stanje na področju zaposlitev v Bosni izboljšalo, se bom vrnil, sicer pa bom dlje ostal v Sloveniji. V druge države, kot na primer v Nemčijo, me ne vleče, saj se tu dobro počutim.«

Vprašamo ga, ali pogreša življenje v mestu, a je odgovor negativen, saj je življenja v majhni skupnosti navajen od doma. V pogovoru ga sprašujemo v slovenščini, skuša nam odgovarjati v našem jeziku. »Sproti se učim tudi jezika, tako pri delu, kot zunaj dela,« pravi Hasan, ki sicer stanuje s prijatelji v Žabnici, kjer počiva, spremlja televizijski program, rad se sprehodi tudi po Škofji Loki. Zadovoljen z delom ne razmišlja, da bi odšel iz hotaveljskega podjetja. V našem drugem primeru pa si je tuji državljan pri nas omislil samostojno dejavnost.

Eksotika, ki bogati Slovenijo

Kitajec Kui Xue je pred tremi leti in pol prišel na Gorenjsko, ko ga je povabil bratranec Hongxin Wu. Ta je pri nas že tako domač, da ga vsi kličejo Ivan. »Veliko let sem delal na Lošinju na Hrvaškem, ko me je skupina prijateljev povabila k selitvi na Gorenjsko, saj bi imeli bližje kitajsko masažo, s katero se ukvarjam,« svoje začetke opiše Ivan. Pot Kui Xue je bila še lažja, saj mu ni bilo težko pridobiti ne delovnega dovoljenja ne vize za bivanje, saj je imel že urejeno delo pri Ivanu.

»Prav nič ni bilo težko priti v Slovenijo, prav ničesar me ni bilo strah, saj mi je Hongxin vse razložil in sem imel tudi zagotovljeno delo. Razen njega pa je tu še en bratranec,« se spominja Kui, ki je bil ob prihodu star 23 let, danes pa že vodi Studio kitajske tradicionalne (domače) masaže »Tui na« na Kokrici pri Kranju. Ivan zna zelo dobro slovensko, medtem ko Kui še potrebuje nekoliko vaje. »Mene je slovenščina zelo zanimala in želim, da pravilno govorim, čeprav nisem imel časa za obiskovanje tečajev. Tako sem se naučil preko stikov z ljudmi, strankami,« na našo pohvalo o obvladovanje slovenskega jezika odgovori Ivan, Kui pa temu prikima in sledi tej poti. »Zadovoljen sem, da sem se v dokaj kratkem času naučil veliko osnov slovenščine. Sam se znam dogovoriti za termin, grem v trgovino, pošto, banko, … Seveda pa se z Ivanom pogovarjava kitajsko,« pravi Kui.

Dodaja, da prostega časa ni veliko, ko pa je, brska po internetu, bere in telovadi, saj mora za dobro in dolgo masažo (traja skoraj eno uro!) imeti tudi moč. »Kadar je več časa, grem tudi v Ljubljano, na Bled in podobno, včasih gremo tudi v hribe. Na Jošta se povzpnem skoraj vsako nedeljo, tudi na morje sem že šel. Na Triglavu pa še nisem bil,« smeje se pove Kui. V Sloveniji pogreša le svoje starše, drugega ne, saj zelo uživa tudi v slovenski hrani in doda: »Seveda grem tudi v kitajsko restavracijo, ampak le ob koncih tedna.« Čeprav dela na Kokrici, si je našel stanovanje v Cerkljah, bližje, v Kranju žal ni šlo. Tako Kui kot Ivan pravita, da bosta na Gorenjskem ostala, saj sta si tu ustvarila posel in ju ne žene naprej. »Lepo deželo imate, tu so tudi moji sorodniki, zato bom ostal. Pa veste, ni tako enostavno iti v neznani svet,« še pravi Kui Xue. Ko to pove nekdo, ki je pri 23 letih prepotoval pol sveta, mu je treba verjeti na besedo.