V deželi Šerp

Besedilo: Danica Dolenc
Kategorija: Gorenjska / nedelja, 28. oktober 2007 / 06:00

Ko enkrat spoznaš vasice pod Himalajo, slikovita okroglo zavita terasasta polja od vrha visokih hribov pa do samega dna, doživiš hladne noči, ki jih rob v večni sneg zavitih gora tam zgoraj skrivnostno razsvetljuje, čudežno modra gorska jezerca, za katera legende govorijo, da je tu s svojim trizobom gospodaril sam najvišji bog Šiva, srečaš ljudi, skromne, prijazne, vedno v gibanju, z večnim pozdravom "namaste", svete templje, budistične ali hindujske, jake, brez katerih ne more preživeti noben gorski Nepalec, divje reke v dolini, strme bregove spomladi razcvetenih rododendronov, kate in živopisane molilne zastavice, ki ob preprostih stupah nad vasjo ali na gorskih prelazih plapolajo v vetru kot večna prošnja boginjam in bogovom teh gora, za srečno vrnitev, te vedno znova vleče v te kraje.

Kako preprosto je to: le hoditi, prečkati divje vode z visečimi mostiči, srečevati nosače z vsemi mogočimi tovori, se razgledovati po bregovih in vrhovih, po drobnih cvetkah ob poti, med potjo pojesti kakšen zeliščni riž in momo, zvečer pa se ogreti z vročim čajem in odpočiti pri vroči peči, kamor gospodinja ali domača dekleta pridno nalagajo suhe kravjeke. Ko vse to spoznaš, te nič ne ustavi. Preprosto greš.

Skozi kordone vojske, policije in reko demonstrantov

Greš, pa čeprav vsak dan poslušaš v poročilih, da so tam nemiri, da je bilo do danes že dvanajst mrtvih med demonstranti ... V Katmanduju maoisti spet hočejo vreči kralja. V velikih mestih, kot je bil na primer Pariz ob koncu šestdesetih let, je ponavadi tako, da so nemiri le na enem koncu mesta, nekaj ulic naprej pa ljudje že ne vedo, da je kaj narobe. In morda imaš srečo, da se vsemu ogneš. Mogoče bo treba tokrat samo kakšen dan počakati na letališču, v Dubaju ali v Katmanduju ...

Ogenj in bežeče ljudi po cesti blizu letališča smo spremljali že z letala. Letališče je bilo znotraj povsem prazno, zunaj peščica ljudi, med njimi Bine, naš vodnik. Od poldneva naprej in do jutra velja policijska ura. V mestu so kordoni vojske, policije, reke demonstrantov, tudi skoznje se prebijamo, toda najhuje je, da nam vreče zmečejo z avtobusa in jih moramo peš nositi vse do hotela Harati na drugem koncu mesta.

Kako smo se namučili. Pero je nosil kar dve vreči. Meni je naproti pritekel delavec iz hotela in prevzel to težko breme. Tu je vse mirno, nobenega prometa, trgovine zaprte. Na ulici, ki je sicer najbolj prometna, polna stojnic, so le krave in nekaj vojakov. Vse drugo je v hišah in otroške glavice se rišejo za gostimi lesenimi mrežami oken. Le toliko gremo po ulicah, da od daleč zagledamo budistični tempelj Swajambhunath s tremi belimi stolpi visoko nad mestom. Drugo jutro smo že na malem letalu za Luklo, kjer se bo začela naša peš pot vse pod sam Mount Everest in potem še pod Iland Peak, Imja – Tse Himal po nepalsko, 6160 metrov visok vrh, ki se ga bodo lotili naši fantje in dekleta.

Srečno do Lukle

Petnajst nas je tokrat. Spet je z nami Webrova Mojca. V Lukli, ki jo je vso zasedla vojska, kajti letališča so najpomembnejša v deželi, najprej po elektronski pošti sporočimo domov, da je vse v redu. Za prvi dan, nedelja je, 23. april 2006, so nam namenili malo hoje. Prespimo v mali obpotni gostilnici v Phakdingu, 2640 metrov visoko. Luči ni, vrata se ne zapirajo, a nič hudega. Naslednji dan bomo morali pa kar dobro stopiti proti Namče Bazarju. Tisoč metrov se bomo dvignili in pot je dolga, vodi čez nekaj visokih visečih mostov nad rečico Dudh Kosi, kjer so sveti kamni poslikani z belimi pismenkami na črni ali temno modri podlagi, čisto drugače, kot v dolini Lang Tang. Bolj slikovito je vse. In barvito, kajti to je čas, ko cvetijo rododendroni. Ne grmi, visoka drevesa.

Nečloveški napori nosačev

Srečujemo nosače. Vse mogoče nosijo. S Tatjano dohitiva mladeniča, ki nosi lesene plošče za vrata ali za stene. Komajda se prestopa. 110 kilogramov nosi, nama prevede Bine. Osupla sem ob tej neverjetni teži. Zasmili se mi fant. Vse nosi na glavi. Širok trak ima prevezan čez čelo, na njem visi vse. Ko se ustavi, pod breme potisne palico s kljuko, da težo preloži nanjo in tako počiva. Kaplja znoja mu polzi točno po sredi čela in nosu. Naj mu Bine pove, da bo kmalu toliko zaslužil, da si bo zgradil majhno čajnico, da bo lažje živel, poprosim. Mora imeti malo upanja, ko se takole muči. Pa me Bine hitro postavi na realna tla. »Nikoli je ne bo imel. Nikoli ne bo toliko zaslužil, da bi mu lahko kaj več ostalo. Le za preživetje.«

Človek res kar ne more verjeti, da je to mogoče. Pa vendar se ti mladi ljudje trdno oklepajo tega dela, kajti nošnja je v teh krajih skoraj edini vir dohodka. In nočejo cest, nočejo žičnic, kajti bili bi še ob to delo, se zavedajo.

Nosijo tudi dekleta. V prvi gostilni smo jo srečali, prinesla je tovor v košu, ko smo sedeli zunaj pri čaju. Hotela je sneti koš, Marko in Pero sta priskočila, da bi ji pomagala, pa ju je teža kar pribila ob tla. Vsaj osemdeset kilogramov je nosila. Potem sem jo opazovala, ko je stregla pri mizah. Bila je dekle za vse v tej gostilnici. Prijeten obraz, svetli lasje, prijazne, nasmejane zelene oči, le nekaj me je motilo na njej. Potem ugotovim: kratke roke. Opazim, da je vsa nekako premajhna. Zavrta v rasti! Samo to je. Če nosijo težka bremena od malega, rast prehitro zastane. Fantje, ki začno z nošnjo kasneje, so visoki, sloki. Naši nosači so skorajda vsi visokorasli. Pri osemnajstih letih prvič nosijo. Domača dekleta varujejo, namesto njih dela »nani«, dekle iz revne hiše, ki živi pri njih in se tako preživlja še kot otrok. Saj jo imajo radi, tudi ona je zadovoljna, toda vsa težja dela so njena. Ko bi bil takle deklič vsaj le za pesterno. A tu je navada, da otroke pazi stara mama, jih nosi na sprehod v posebni košari, kajti po teh skalnatih poteh ne bi šlo z vozičkom.

Namče Bazar, mesto Šerp

Popoldne se pred nami odpre Namče Bazar. Nekako v krogu so postavljene hiše v kotlastem bregu, skoraj vse imajo modre kovinske strehe, skoraj vsaka hiša je trgovinica v malem. Pletenine, nakit, kukriji - zakrivljeni noži, oblačila za trek, za mraz, odeje, vse mogoče. Naš hotelček je Camp de Base, tik pod vrhom. V novem delu je celo kopalnica s prho. Pred letom 1950 sem ni stopila bela noga, pravijo. Vsa osvajanja Mount Everesta so potekala s tibetanske strani, ko pa so Tibet zavzeli Kitajci, so začeli iskati nove pristope k najvišji gori sveta. Prav tu, v Namče Bazarju so dobili najboljše vodnike in nosače. In vsi ti Šerpe so si s številnimi odpravami opomogli, da so si zgradili nove večje hiše, odpirali majhne hotele. Lastnik našega hotela je bil nekoč spremljevalec takih odprav. Visok mož je, po ves dan sedi tamle pri oknu s čudovitim razgledom po strehah in vrtovih pod njim, na gore, kadi in opazuje, kako naselje raste, se obnavlja, molilne zastavice plapolajo vsepovsod, v soncu se lesketa zlato na strehi budističnega svetišča na drugi strani brega. Iz lepo okrašenega kovinskega vrčka počasi srka neko vročo pijačo. Rakši je njihovo domače žganje. Kar v termovki mu ga prinesejo in dolivajo. Veliko je dosegel v življenju ta Šerpa. Zdaj uživa sadove svojega dela. Vsi niso imeli takšne sreče. Na poti iz Namče Bazarja proti samostanu Tjangboče nam je zaprl cesto neki jezni Šerpa v umazani majici in hotel, da prispevamo za pot, po kateri hodimo, ki jo je tudi on gradil. Dobro se je znašel. To je edina pot in nekaj že iztisne od vsakega pohodnika.

(se nadaljuje)