O tej resnici zgodovina rada molči

Padli domačini, po sili nemški vojaki, vasi Podkoren, Kranjska Gora, Gozd Martuljek 1942 – 1945.

Preteklost vedno hodi za človekom. Ga spremlja kot senca, zasleduje, včasih čisto od blizu, mnogokrat znova obujena. Je kot spoved lastnih dobrih in slabih dejanj tudi samemu sebi. Je miselni in podzavestni dejavnik trenutnih ali predhodnih odločitev. Je lahko očitek ali spodbuda. Je spomin, kjer je usidrano preživeto obdobje v dobrem in hudem. Z leti, ko človek ostari, naj bi ostarel tudi spomin. Vendar, kar je bilo vanj vtisnjeno v mladeniških letih, ne zbledi, se ne pozabi. Še toliko bolj, če zapovedana usoda, ki jo krojijo lakomne misli po osvajanju in podrejanju, sega po prisili in orožju ter tako prekine dozorevajočo mladeniško pot. Ko mladost kroji krvava vojna. Nobena vojna, nobena morija ne zbledi v spominu tistega, ki je vse to doživljal. Človeštvo se nezadržno še vedno pobija med seboj in se bo še prihodnja stoletja. V skrajnem bistvu je človeško bitje svobodno le v tistih trenutkih, ko takoj po rojstvu prvikrat v svoja pljuča hlastno vdihne zrak in se nato iz njih izvije prvi jok. Takoj za tem postane le številka, ki si jo že pohlepno prisvojijo oblast in njeni zakoni, ustvarjalci in vsiljevalci namišljenega duha in različnih, vedno pa za vsakogar pravovernih dogem in šele nato spočetniki novega življenja – starši. Na vse boleče izgube in smrti svojcev pa nas opominjajo številni in mnogovrstni spomeniki.

Na starem pokopališču v Kranjski Gori je skromno, ljubiteljsko narejeno, obeležje – lahko tudi spomenik – kjer ni nihče pokopan, je le spomin na padle mladeniče Rutarjane in Borovce, ki so morali, prisilno mobilizirani, umreti v drugi svetovni vojni za tujega, krutega gospodarja: Lado Antončič – Tončov 1926, Franc Cuznar - Koširjov 1922, Marko Černe - Andrejkotov 1922, Anton Kersnik - Zimov 1920, Joža Košir - Škrbcov 1923, Sandi Košir - Tofov 1925, Dori Lavtižar– Žnidarjov 1923, Fric Pečar– Kajžov 1922, Viktor Pintar– Vančarjov 1918, Tona Robič– Kavcov 1923, Ernest Smolej– Pruharjov 1920, Viko Šefman– Drčov 1922, Slavko Šorgo – Šorgov 1921, Ivan Štrukelj– Angelin 1923 in Silvester Robič– Silvo 1922.

V Podkorenu je na pokopališču prav tako spominska plošča, ki ohranja spomin na padle, prisilno mobilizirane domačine, Korence: Jože Hrovat - Sednjekov 1919, Franc Mertelj – Mertljnov 1919, Franc Cuznar – Jokapov 1921, Jože Podlipnik – Mrakov 1921, Franc Medja – Ančnjkov 1922, Miha Grilc – Pečarjov 1923 in Ivan Žun – Vandotov 1924.

Počivajte v miru, nesrečneži. Težko je bilo umreti na tuji zemlji za tujega in osovraženega gospodarja. Solzne oči vaših najbližjih pa še vedno iščejo vaše grobove po Evropi. Brez upanja, brez možnosti, da bi ga obiskali in položili na gomilo šopek cvetja ali prižgano svečo v spomin. Življenje vam je vzela vojna, življenje so vam vzeli tudi ljudje, ki ne umirajo v strelskih jarkih. Na njihovih grobovih so veliki spomeniki, so obeležja časti in slave. Ti se iz krvavih obdobij zgodovine niso ničesar naučili, zato jo ponavljajo. Žrtev vojnega nasilja, groze in smrti, bo tudi v prihodnje še vedno mnogo.

Lahko počivate v miru, res v miru, kajti vaših grobišč ni. Nobenih spornih napisov ne potrebujete, s spominom na vas ne rokuje umazana politika, ne posamezne dogme različnih barv, ne brezobzirne predvolilne igre. Ostaja le grenak priokus prestanega gorja in mnogih krivic. Ni potrebe po spravi, ker se nihče od vas ni boril proti svojemu narodu. Nasprotno! Premalo je znano ter zamolčano dejstvo: Na Hitlerjevo željo izrečeno v Mariboru: »Napravite mi to deželo zopet nemško!«- je Himmler izdal ukaz, da se takoj po okupaciji Slovenije prisilno izžene do 250.000 Slovencev na jug Balkana. Vendar je že po izgonu okoli 30.000 Slovencev, okupator to akcijo prekinil, takoj, ko se je pričela mobilizacija mladih slovenskih fantov v nemško vojsko. Zgodovinopisci, kje ste? Pošteno bi bilo!

Edvard Kocbek, l. 1949: »Prej ali slej bomo morali izkazati spoštovanje tistemu trpljenju, ki si ga je morala skoraj polovica mladih Slovencev proti svoji volji naložiti na rame in na dušo. Krvaveli so od Narvika do afriških puščav, od Rokavskega preliva do Finske, Moskve in Povolžja; o koliko tihe, neznane in globoke tragike je skrite in pokopane po vsej Evropi in koliko zapletenega in podivjanega nesmisla nosi marsikak fant v sebi, ko se je bojeval z zmogljivostjo, ki bi med nami dobila vse drugačno vrednost!«

Škof Vekoslav Grmič, l. 1992: »Če govorimo o krivicah, ki so se mnogim zgodile in jih je treba danes popraviti, potem smo dolžni popraviti tudi krivice, ki so se po vojni zgodile slovenskim mobilizirancem v nemško vojsko. Tudi pred temi krivicami ne smemo zatisniti oči. Ni toliko pomembno, da bi ugotovili kje so vzroki, da so se zgodile krivice. Osvetliti je treba vprašanje, v kakšnih razmerah so bili slovenski fantje im možje mobilizirani v nemško vojsko in kakšen je bil križev pot, ki pa se je nadaljeval še po vojni, ker jim uradno nihče ni priznal, da so žrtve nemškega nacističnega nasilja. To dejstvo je treba vsekakor priznati, če govorimo o krivici, ki se je zgodila po vojni slovenskim mobilizirancem v nemško vojsko in jo zato moramo danes popraviti.«

Vid Černe