Kdo bo novi oče (mati) naroda

Predsednik države je tisti človek, ki predstavlja republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil. Odkar je Slovenija samostojna država, sta bila predsednika republike Milan Kučan in Janez Drnovšek. Novega, tretjega predsednika naše države bomo volili to nedeljo, 21. oktobra.

»Prisegam, da bom spoštoval(a) ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval(a) za blaginjo Slovenije,« bo pred nastopom svoje funkcije pred državnim zborom prisegel novi predsednik republike Slovenije. To bo sklepno dejanje predsedniške volilne zgodbe, njen vrhunec pa bodo volitve, na katerih državljanke in državljani volimo predsednika za petletni mandat, isti človek pa je lahko za to funkcijo izvoljen največ dvakrat zapored. Kaj je pravzaprav predsednikova naloga? Kot predstavnik republike predstavlja državo doma in na tujem, pred drugimi državami in mednarodnimi organizacijami. Razpisuje volitve v državni zbor, razglaša zakone, v nekaterih primerih imenuje državne funkcionarje, postavlja in odpoklicuje veleposlanike in poslanike republike in sprejema poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov, izdaja listine o ratifikaciji, odloča o pomilostitvah, podeljuje odlikovanja in častne naslove in opravlja še druge zadeve, določene z ustavo. Na zahtevo državnega zbora mora predsednik republike izreči mnenje o posameznem vprašanju. Predsednikove pristojnosti so precej omejene, njegova funkcija pa pretežno reprezentativna, vendar je večina kandidatov, ki se letos potegujejo za to vlogo, prepričana, da ima neposredno izvoljeni »oče naroda« (ali pa mati, če bi dobili predsednico) lahko velik vpliv in izjemno moralno avtoriteto.

Iz prvega najverjetneje v drugi krog volitev

Letošnje volilno dogajanje se je začelo poleti, ko je predsednik državnega zbora France Cukjati razpisal volitve za predsednika republike. Pravzaprav se je začela že leto dni prej, ko se je na prizorišču veliko pred drugimi pojavil prvi predsedniški kandidat. Evropski poslanec in predsednik prve slovenske vlade po osamosvojitvi Lojze Peterle je z velikim naskokom pred morebitnimi tekmeci oznanil svojo kandidaturo za predsednika države. V nadaljevanju mu je sledilo še ducat kandidatov, vendar so nadaljnji postopki, ki predpisujejo volitve predsednika, število tekmovalcev domala razpolovili. Kandidate za predsednika namreč lahko predlagajo poslanci državnega zbora, politične stranke in volivci. Večina kandidatov se je odločila, da se ne bo tesno vezala na katerokoli stranko (njihovi podpori pa se kljub temu niso odrekli) in bo za kandidaturo raje zbrala podpise volivcev. Teh je bilo brez stranke potrebnih pet tisoč, s strankino podporo tri tisoč podpisov volivcev ali najmanj treh poslancev državnega zbora, lahko pa je kandidata določilo najmanj deset poslancev državnega zbora. Po teh postopkih (le za slednjo možnost se ni odločil nihče) je na situ ostalo sedem kandidatov: dve dami in pet gospodov. Med sedaj že dobro znano sedmerico bomo državljani izbirali to nedeljo, 21. oktobra, ko teoretično že lahko dobimo predsednika. Zgodba pa bo verjetno doživela še en vrhunec. Če namreč predsednik ne bo izvoljen že v prvem krogu, se bosta dobitnika največjega števila glasov iz tega kroga znova poskusila še v drugem, ki bo 11. novembra. Tedaj bomo že zanesljivo vedeli, kdo bo na čelu Slovenije naslednjih pet, morda celo deset let. In če si dovolimo še malo šale: če bo zmagal eden od moških kandidatov, bomo z njim vred dobili tudi prvo damo, ki smo jo pogrešali v času predsednikovanja Janeza Drnovška.

Prihajali so in nam segali v roke

V mesec dni trajajoči volilni kampanji, ki se končuje danes opolnoči, ko bo do konca nedeljskih volitev zavladal volilni molk, smo volivke in volivci že dodobra spoznali kandidate za prvega moža (ali damo) Slovenije. Darko Krajnc, Zmago Jelinčič Plemeniti, Mitja Gaspari, Danilo Türk, Elena Pečarič, Monika Piberl in Lojze Peterle so nas nagovarjali s televizijskih ekranov, se nam smehljali z jumbo plakatov, poslušali smo jih na nacionalnem in lokalnih radiih, prihajali pa so tudi v naše kraje, nam segali v roke in nas prepričevali o svojih prednostih in kvalitetah. Vseh sedem so imeli naši bralci priložnost spoznati tudi na straneh Gorenjskega glasa. Vpraševali smo jih o resnih temah: o Romih, izbrisanih, odnosih s Hrvaško, človekovih pravicah, enakih možnostih, naraščajoči inflaciji, napovedani gradnji igralnice na Primorskem, priložnostih, ki jih ponuja predsedovanje Slovenije Evropski uniji … Tik pred nedeljskimi volitvami jih znova predstavljamo. Tokrat smo jim zastavili nekoliko manj zahtevna vprašanja in jim dali možnost, da nam Gorenjkam in Gorenjcem povedo, kaj si mislijo o nas in o Gorenjski, s svojimi odgovori pa so se pokazali manj formalni in bolj sproščeni. Morda niste vedeli, ampak Lojze Peterle je kot mladec v Bohinju igral v ansamblu Demoni, Monika Piberl Gorenjsko obiskuje kot turistka, večkrat pa gre tudi na Brezje. Elena Pečarič se je šolala na Gorenjskem, v Kamniku, Mitja Gaspari je po materi na pol Gorenjec in tudi ženo ima Gorenjko. Danila Türka so letos poleti večkrat v šali vprašali, ali nemara kandidira za guvernerja Gorenjske, ko tolikokrat obišče gorenjske kraje, navsezadnje pa je še svoj kratek dopust preživel na Bledu. Darku Krajncu se Gorenjci sploh ne zdimo skopi, mladi Štajerec pa nas je označil tudi kot zabavne. Za Zmaga Jelinčiča pa ima Gorenjska eno samo napako, namreč to, da pri nas ne uspeva vinska trta.