Teta na poslu

Ob cesti je nemalo prodajalcev borovnic in gob. Sem in tja pa tudi kakšna "teta".

To, da iz šotora ne pokukaš v deževno jutro, je prvi bonus dneva. Naslednji so lahko okusne hrenovke, čeprav še vedno velja, da boljših, kot so telečje Arvajeve, svet še ni pokusil. Niti bencin za pregrešnih 1,2 evra za liter ni odpihnil dobrega občutka, saj je cilj četrtega dne potovanja obetal Varšavo. Z juga države do poljske prestolnice vodi solidna, recimo temu, avtocesta, kar je moč sklepati predvsem po tem, da je plačljiva. Dva cestna pasova v vsako smer, brez kakršnih koli dodatnih ograj, ki bi pokrajino delile z drvečim prometom, nas ne prepričata, semaforizirana križišča, ki nas presenetijo vsakih toliko kilometrov, še manj. Kakršnokoli primerjavo z našimi avtocestami dokončno ovržejo številni prodajalci gob in borovnic, ki nas spremljajo vsakič, ko prečkamo gozd. Za robom ceste sedijo ali pa kar ležijo večinoma upokojenci in otroci. Grzyby piše na tablah. Vsake toliko časa je opaziti tudi precej načičkana dekla, največkrat oblečena v skrajšani program. Nastopajo posamezno in pred seboj nimajo nobenih tabel, niti gob ali kozarcev za vlaganje …

Tako teto na poslu, simpatično svetlolasko pri nekaj čez dvajsetih, smo opazovali z gostinske terase obcestnega postajališča. Po petnajstih minutah sprehajanja na odstavnem pasu jo pobere moder dostavnik. In ravno, ko začnemo razmišljati, ali se dekle pelje do naslednjega postajališča, vmes opravi storitev, in se potem postavi na drugo stran ceste za vrnitev, ta že prikoraka s konca parkirišča. Zavije v toaleto, si potem za šankom kupi vrečko čipsa, in že je spet ob cesti. Aha. Nikamor ne gre. Dela samo »doma«. Iz povsem drugega filma je bila gruča novodobnih poljskih japijev pri sosednji mizi. Roko na srce, oblečeni so bili kot natakarji, in so kar tekmovali, kdo bo bolj ustregel trem ženskam srednjih let, očitno službenim kolegicam. Hmmm, niti pol tako simpatičnim, kot je bilo dekle ob cesti. (prihodnjič: v 1,7 milijonsko Varšavo).