Vida poje, Franci jo vozi na vaje

Če je na dan poroke deževalo, se je mladoporočenemu paru obetalo veliko bogastvo. Vida in Franci Kok iz Tupalič, ki sta po pol stoletja znova potrdila svojo zakonsko zvezo, temu ne verjameta preveč.

Preddvor - Dež pa ni pokvaril razpoloženja zlatoporočencev in njunih petdeset svatov, ko sta minulo soboto v preddvorski cerkvi podaljšala svojo zakonsko zaobljubo izpred petdesetih let. A tudi 5. oktobra 1957, ko sta se vzela takrat 29-letna Vida z Zgornje Bele in manj kot leto dni starejši Franci Kok iz Tupalič, vreme ni bilo prav lepo. Njuno poroko sta spremljala mraz in slana, a si je mladi par s svojimi gosti tudi takrat kljub vremenu in skromnemu življenju znal narediti prijetno slavje.

Vida in Franci se poznata že iz šolskih let, pozneje je Vida mimo Francijevega doma hodila na delo na Visoko in takrat jo je »zamerkal«. Franci pa je dejal: dovolj sem star, ne bom več prebiral in si je Vido izbral za življenjsko sopotnico. Bil je povprečen zakon, lepi trenutki so se prepletali z grenkimi, pravita prekaljena zlatoporočenca, ki imata tri hčere, pet vnukinj, vnuka in dvomesečnega pravnuka. Vida je bila zaposlena najprej v čevljarni Storžič na Visokem, nato pa v Planiki, od koder je pred četrt stoletja odšla v pokoj. Štiri leta za njo se je pri Gradbincu, kjer je delal polno delovno dobo, upokojil tudi Franci. V pokoju se ne dolgočasita: Vida poldrugo desetletje prepeva pri ženskem pevskem zboru Josipine Turnograjske (prišle so jima zapet tudi ob zlati poroki) in je članica odbora društva upokojencev, Franci je pri upokojencih polno desetletje nosil prapor. Sedaj tega ne dela več, pač pa Vido vozi na pevske vaje in nastope. Vse dogajanje ob zlati poroki, od ponovne izmenjave prstanov v cerkvi do pogostitve pri Bizjaku, je lepo darilo treh hčera, Olge, Irene in Branke. »Misel nama je bila všeč, tudi zato, da se ob tej veseli priložnosti srečamo sorodniki, ki se sicer običajno videvamo samo še na pogrebih,« sta bila zadovoljna zlatoporočenca.