Iz starih časov: Na božjo pot

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 6. oktober 2007 / 06:00

Med posebne dneve oziroma obdobja v prazničnem letu prišteva profesor Kuret tudi božjo pot. Nanjo so se v starih časih običajno podali po velikem šmarnu. »O veliki maši se delo unese, tedaj se odpravijo kmečki ljudje še dandanes radi zdoma, na božjo pot. Človek, tedne in mesece priklenjen na zemljo, zakopan v trdo delo, si želi sprostitve. Iztrgati se hoče garanju v ozkem krogu domačije. Pogled, sklonjen toliko časa k tlom, se vzdigne kvišku. Skrb za telo se umakne skrbi za dušo. Tu nam je iskati jedro božjepotništva.« Oditi z namenom iskanja svetega je prastara človeška težnja. »Božjepotništvo nikakor ni iznajdba krščanstva. Božje poti so poznali že Grki in Rimljani in drugi stari narodi. Na 'božja pota' so hodili skoraj gotovo, postavim, prebivavci naših krajev še pred prihodom naših prednikov; po pravici namreč domnevamo, da so ob posebnih časih obiskovali griče in hribe, kjer stoje danes naše cerkve in cerkvice. V sivi davnino človeštva sega vera, da se na nekih posebno 'svetih' krajih sproščajo neznane moči, ki si jih človek lahko obrne v svoj prid.«

Prvi cilj krščanskih romarjev, tudi slovenskih, je slej ko prej Sveta dežela. »Povsem naravno je, da so kristjani hoteli videti kraje, kjer je živel, umrl in od mrtvih vstal Jezus Kristus. Tako se je krščansko božjepotništvo že v 4. stoletju usmerilo v Sveto deželo. Takšna božja pot je bila dolga in nevarna. Čeprav so potovali v skupinah, se jih je dostikrat vrnila le tretjina, drugi so pomrli po poti ali v Palestini. Posebno nevarna so bila ta potovanja, odkar so bili Arabci zavzeli svete kraje (l. 683) … Valvasor nam poroča o božjepotnikih s Kranjskega, ki so se bili l. 1057 napotili v Jeruzalem na Kristusov grob. Bilo jih je nekaj sto, med njimi posebno dosti Ljubljančanov. Spotoma so jih Arabci nad 150 posabljali, še več pa jih odvlekli v sužnost. Ko pa so l. 1517 zavzeli Sveto deželo Turki, so božjepotniki k božjemu grobu sploh odnehali.« Me prav zanima, ali si današnji romarji, ki jih – brez nevarnosti, da bi jih spotoma »posabljali« - v Palestino serijsko vozijo turistične agencije, sploh predstavljajo razliko med njihovo komoditeto in naporom, ki so ga v romanje k istemu cilju vložili naši davni predniki!

Drugi cilj naših romarjev je bil seveda Rim. »Rim jim je bil dosti bližji. Hodili so na grob apostola Petra, vleklo jih je pa tudi k njegovemu nasledniku, papežu. Številne legende nam pripovedujejo, kako je moral velik grešnik po odvezo prav v Rim k papežu. Zato je bilo božjepotnikov v Rim čedalje več. Nemara je od latinskega ali laškega imena Roma nastal naziv romar in iz njega glagol romati. Janez Trdina je bil sicer mnenja, da je izvor besede ciganski (rom = cigan), tako da bi romati pomenilo 'klatiti se po svetu' romar pa 'klatež'. Pravde o tem še niso dognali do kraja.« Tudi jaz se v tem besednem sporu ne kanim opredeljevati, po svoje sta prepričljivi obe razlagi. Sicer pa se zdi, da je bila beseda Rom, ki jo celo učeni prof. Kuret pisal z malo začetnico, pred nekaj desetletji našemu ljudstvu še bolj malo znana. In kdo bi si upal v tem našem pretežno katoliškem svetu trditi, da so romarji nekakšni verski cigani ...