Zlata ura in ples z Jovanko

Besedilo: Janko Rabič
petek, 5. oktober 2007 / 06:00

Jože Zidar s Koroške Bele je bil več kot pol stoletja predan smučarskim skokom. Pred dnevi je praznoval 80. rojstni dan.

Sodi med velike smučarske legende prejšnjega stoletja. Jože Zidar s Koroške Bele je bil več kot 50 let predan smučarskim skokom. Ponosno nosi v srcih Planico, kjer je tekmoval in opravljal pomembne funkcije. Kot odličen športnik je imel čast nastopiti na olimpijskih igrah, velik je njegov prispevek pri razvoju športa na Koroški Beli.

»Danes sem predvsem zadovoljen, da sem bil ves čas amater in se nisem osebno okoriščal.« Tako kot v nekakšno opravičilo svojemu bogatemu športnemu življenju začne pripoved jubilant, ki je 7. septembra dopolnil 80 let. »Vse sem delal z velikim veseljem, voljo in užitkom. V zadovoljstvo so mi bile dobre stvari, na slabe sem pozabil. Tako je bilo v športu in na delovnem mestu v Železarni.« Jože Zidar se je v slovensko športno zgodovino zapisal z atraktivnim zimskim športom. Vse se je začelo, ko je kot mlad smučarski skakalec doma na Kresu osvojil prvi pokal. »To je bilo leta 1940 in še danes ga ponosno hranim doma,« pravi Jože. »Ta šport me je resnično prevzel. Deset let sem bil član državne reprezentance, z veseljem se spominjam številnih zmag. Trikrat sem bil državni prvak, po dvakrat drugi in tretji. Prva udeležba na olimpijadi leta 1952 se mi je izmuznila iz rok, saj je prav zame zmanjkalo denarja in sem moral ostati doma.« Na naslednji olimpijadi leta 1956 v Cortini d Ampezzo je bil z 22. mestom najbolje uvrščeni tekmovalec v takratni jugoslovanski reprezentanci. Veliko lepih doživetij ob smučarskih skokih nosi v srcu. Rad se spominja dogodka v hotelu Pošta na Jesenicah, kjer je predsednik SFRJ Tito skakalcem za junaške podvige izročil zlate ure. Na družabnem srečanju je Jože korajžno prosil za ples kar njegovo ženo Jovanko. In ker so to storili tudi drugi skakalci z ženami iz njegovega spremstva, je Tito takrat menda ne povsem v šali dejal, da so ti gorenjski fantje kar malo nevarni, in so vsi skupaj kar hitro odšli z Jesenic. Po končani karieri je ostal zvest Planici, kjer je opravljal odgovorne naloge. Kar 24 let je bil že kar legendarni vodja odskočne mize na skakalnicah z zastavo rokah, šest let je bil pomočnik vodje tekmovanj. Bil je tudi uspešen trener in s skakalci s Koroške Bele je dosegal odlične rezultate. Njegova varovanca sta bila poznejša olimpijca Ludvik Zajc in Stanko Smolej. Ponosen je na številna priznanja, predvsem na znak Junak Planice, ki ga imajo le redki. Poleg velike ljubezni do smučarskih skokov in Planice je bil v prvi vrsti udarnikov, ki so gradili športni center Kres. Že 25 let je neutrudni vodja organizacijskega odbora za Kurirski smuk na Pristavi.

Pred leti mu je ponagajalo zdravje, pa se športnik ni dal. Premagal je bolezen in danes živi utečeno življenje upokojenca. Rad ponosno pokaže sobo, kjer si je uredil zbirko pokalov, medalj in fotografij. Kar več kot sto je v vitrinah teh žlahtnih odličij.