V stanovanjski skupini se dobro počutijo

Obiskali smo stanovalce v stanovanjski skupini društva Ozare, kjer dekleta in fantje kljub težavam v duševnem zdravju samostojno živijo in skrbijo zase.

Rado je star 25 let. Pred tremi meseci se je naselil v stanovanjski skupini društva Ozara v stolpnici sredi Jesenic. Kot pravi, njegovi dnevi potekajo približno podobno. Zjutraj vstane, poje zajtrk, potem prideta Katja in Romana. Zatem kaj postori v stanovanju, pozno dopoldne skoči v trgovino in si skuha kosilo. Največkrat si pripravi testenine, rižoto, speči zna tudi pico. Popoldne gre včasih na obisk v žensko skupino, kjer si skupaj ogledajo kakšen film. Rad gre tudi na sprehod ob Savi, vse do Hrušice. Če mu je dolgčas, pokliče prijatelje ali domače v Kranj. Vsak konec tedna gre domov. Na Jesenicah mu je všeč … Tudi Melina, ki je v stanovanjski skupini že štiri leta, se je na takšno življenje navadila. Z dekleti v stanovanju se dobro razume, sicer pa rada posluša radio, pogleda kakšen film, gre v Ozaro na družabne igre, na sprehod, včasih pa tudi na kakšen kapučino … Včasih jo obišče mama rejnica, ki živi v Dragomerju …

Rado in Melina živita karseda samostojno življenje, in to kljub težavam v duševnem zdravju, ki ju pestijo. Prav navajanje na samostojno življenje je eden glavnih namenov delovanja stanovanjskih skupin za ljudi s težavami v duševnem zdravju, pravi strokovna delavka Ozare Katja Frelih. Dve takšni Ozarini skupini, ena ženska in ena moška, od leta 2003 delujeta tudi na Jesenicah. V ženski skupini je prostora za štiri stanovalke, v moški pa za tri stanovalce. Mnogi na Jesenicah (pa tudi drugod) ne vedo, kaj sploh so stanovanjske skupine in kako poteka življenje v njih. Zato so pred 10. oktobrom, dnevom duševnega zdravja, odprli svoja vrata in predstavili, kako stanovalke in stanovalci v stanovanjski skupini živijo in kaj počnejo. Kot je povedala Katja Frelih, stanovalci živijo relativno samostojno v dveh običajnih, najetih stanovanjih (v enem so dekleta, v drugem fantje) v središču mesta. V stanovanju si delijo kuhinjo, dnevni prostor in kopalnico, sobe pa imajo nekateri svoje, drugi pa si jih delijo. Vsak dan k njim prideta strokovna delavka Katja in mentorica Romana, ki jim pomagata pri vsakodnevnih opravilih, jih spodbujata k različnim dejavnostim, pomagata pri premagovanju duševnih kriz, jim svetujeta … Ponoči in ob vikendih so stanovalci sami, s čimer se navajajo na čim večjo samostojnost. V primeru krize ali težav pa vedno lahko pokličejo Katjo na mobilni telefon. Ves čas bivanja v stanovanjski skupini morajo sodelovati z osebnim psihiatrom in nadaljevati jemanje potrebnih zdravil. »Stanovanjska skupina ni niti bolnišnica niti zavod. Stanovalci sami kuhajo, pospravljajo, pri tem jim le pomagamo, če je treba. Tako naj bi jih spodbudili k čim bolj samostojnemu življenju, da bi se po določenem času lahko tudi izselili in samostojno zaživeli,« je še povedala Katja Frelih.