Sedmica: Račun brez krčmarja

Letošnje poletje se je slovenska medijska javnost med drugim kratkočasila s pričakovano gradnjo zabaviščnega parka v Novi Gorici in nogometnega stadiona v Ljubljani. Skupni imenovalec obeh projektov je: kapital; tako za zabaviščnim parkom kot tudi za nogometnim stadionom stojijo ljudje z ogromno količino kapitala. Za novim nogometnim stadionom v Ljubljani pa stoji menda tudi vlada. Vsaj tako trdi ljubljanski župan Zoran Janković in napoveduje, da bo država skupaj s sredstvi iz evropskih skladov sofinancirala polovico nogometnega stadiona in športne dvorane v Stožicah. Na ministrstvu za šolstvo in šport nasprotno trdijo, da dela ljubljanski župan račun brez krčmarja, saj naj bi država h gradnji Športnega centra Leona Štuklja v treh letih primaknila le (pogojno rečeno skromnih) deset milijonov evrov.

Ne glede na to koliko denarja bomo h gradnji nacionalnega stadiona na koncu primaknili vsi slovenski državljani, naj aktualno oblast (na državni in mestni ravni) opomnim, da ni v preteklih petdesetih letih nobenemu ministru za kulturo in nobenemu županu padlo na misel, da bi v slovenski prestolnici (ali v katerem drugem mestu) zgradil nacionalni center sodobne umetnosti z namenom širjenja znanja, izmenjave idej in promocije sodobne umetnosti. Če oblast že nima posluha za gradnjo centra, pa naj (po vzoru avstrijskega Gradca, ki velja za izjemno konservativno okolje) zgradi vsaj muzej sodobne umetnosti. Ampak, v tako netolerantnem in zaprtem okolju, kot je slovensko, v katerem je sodobna umetnost (tudi po zaslugi kulturne politike) še vedno nekaj ekscesnega, je načrtovanje centra sodobne umetnosti prav tako račun brez krčmarja. V nasprotju z industrijo zabave in športa je namreč (sodobna) umetnost za kapital in dobiček, ki ga kapital prinaša, neprivlačna družbena stvarnost.

Po drugi strani je sodobna, digitalna umetnost za narodovo identiteto enako pomembna kot tako imenovana klasična umetnost. Niti klasična niti sodobna umetnost ne moreta živeti brez komunikacije z zunanjim svetom, se pravi, brez komunikacije z javnostjo. Je pa res, da ni vsa produkcija, ki v sodobni umetnosti nastaja, dobra. Treba je ločiti zrnje od plev, vzpostaviti aparat, ki sodobno umetnost beleži in vrednoti, potem pa tako prečiščeno in ovrednoteno sodobno slovensko umetnost postaviti na ogled širši domači in svetovni javnosti. Recimo, v nacionalnem centru sodobne slovenske umetnosti. Sodobni center, kjer ima javnost možnost umetnost sprejemati in z njo komunicirati, je tista nujna okoliščina, v kateri se sodobna umetnost sploh lahko ohranja. In družba, ki se zaveda pomena sodobne umetnosti, se pravi umetnosti, ki šele bo postala del narodove kulturne dediščine in identitete, bo poskrbela tudi za te okoliščine (ne le za zabaviščni in športni center). Pri tem ne gre zgolj za center, muzej ali galerijo sodobne umetnosti, se pravi za arhitekturni prostor, pač pa tudi za čisto navaden in vsakdanji časopis, ki bo povprečnemu Slovencu približal sodobno umetnost, mu jo razlagal in ga seznanjal s sodobnimi gibanji. In ker časopis za sodobno umetnost za trgovce z novci ne bi bil privlačen, bi ga morala finančno podpirati država. Če država oziroma vlada za sodobno umetnost ne bo naredila več, kot je naredila do zdaj, utegnemo nenadoma spoznati, da stojimo sredi praznine.