Potovanja, fotografija in vnuki

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 3. oktober 2007 / 06:00

"Upokojensko življenje mi poleg vsakodnevnih opravil zapolnjujejo potovanja, fotografiranje in vnuki," pravi Justin Zorko iz Radovljice.

Radovljica – »Upokojitev je največja življenjska prelomnica. Človek se naenkrat znajde na stranskem tiru, na to se mora dobro pripraviti in si postaviti nov življenjski smoter,« pravi Justin in priznava, da je o tem, kaj bo počel kot upokojenec, razmišljal že tedaj, ko je še delal v inšpekcijskih službah, in potlej v svojem podjetju Sanitar. Justin je našel motiv, življenjski smoter. Upokojensko življenje mu poleg vsakdanjih opravil zapolnjujejo potovanja, fotografiranje in vnuki. Z ženo Rezko, ki se je upokojila pred dvema letoma, veliko potujeta, bila sta na Kubi, Kitajskem, na Grenlandiji, Islandiji, v Iranu, Jemnu … V Evropi je samo nekaj držav, kamor ju pot še ni zanesla. Vsaj šestkrat na leto gresta v Italijo, v Toscano, kjer živi tudi njuna hčerka, hkrati spoznavata še druge pokrajine. »Obhodila sva že precej sveta, a malo v primerjavi s tem, kar bi še rada videla,« pravi Justin in ob tem poudarja, da tako raznolike države in toliko lepot na majhnem koščku, kot je Slovenija, ni videl še nikjer na svetu.

Justin si je ob potovanjih našel tudi starosti primernega konjička, to je fotografiranje. Leta 2000 se je včlanil v jeseniško fotografsko društvo, dve leti kasneje še v radovljiško. Ko ga vprašamo, kaj najraje fotografira, pravi, da vsak lep motiv, ki ga opazi - pokrajino, arhitekturo, ljudi … Doslej je za fotografije prejel okoli dvajset nagrad in priznanj, največ prav za portrete. Oseminštirideset fotografij, ki jih je posnel, ko je bil za prvomajske praznike s skupino Gorenjcev v Jemnu, razstavlja v Galeriji Avla v stavbi radovljiške občine in bodo na ogled še do 14. oktobra. »Jemen je arabska pravljica, zgodovinski muzej na prostem. Ekonomski tokovi so ga zaobšli, nima naravnih bogastev in ni povezan s svetom, ohranil pa je avtohtonost, čudovito arhitekturo in izjemno prijaznost prebivalstva,« pravi Justin in dodaja, da so pobočja planot spremenili v terase z zaplatami obdelovalne zemlje. Na njih gojijo kat, socialno mamilo, ki jim daje življenjsko energijo in ob katerem ne čutijo lakote, žeje, utrujenosti …

»Vse je v redu, le časa mi zmanjkuje, tudi zato, ker gredo človeku pri teh letih stvari malo počasneje od rok kot v mladosti,« priznava Justin in z veseljem pripoveduje tudi o svojih šestih vnukih, še zlasti o treh, s katerimi živi pod isto streho.