Jošev raj na zemlji

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Zanimivosti / torek, 2. oktober 2007 / 06:00

Na kanarskem otoku Lanzarote je podnebje ves čas pomladansko, najlepše pa je tam prav oktobra ...

Pred enajstimi leti je Joša Medved v neki nemški reviji po naključju videl oglas, ki je ponujal letenje na kanarskem otoku Lanzarote. Zložil je svojega jadralnega zmaja in se podal na pot … Danes je otok Lanzarote Jošev drugi dom in kot se zdi, tudi njegov raj na zemlji … Na njem je letos skupaj s soprogo Anželiko preživel kar sedem mesecev. Joša, ki bo kmalu dopolnil sedemdeset let, pa ni le navdušen zmajar. Je izredno zanimiv človek, upokojeni arhitekt, popotnik, pisec knjig in predavatelj o osebnostni rasti, zdravem načinu življenja in iskanju poti do sreče. »Prej sem svojo srečo videl v zunanjih okoliščinah, zdaj pa sem jo končno našel v sebi,« med drugim pravi ta zanimivi sogovornik.

Kako ste sploh našli Lanzarote?

»Leta 1996 sem v neki nemški letalski reviji našel oglas nemške agencije, ki je ponujala letenje na tem najmlajšem izmed sedmih Kanarskih otokov. Jadralnega zmaja sem zložil na kratko in se z njim ponoči odpeljal iz Ljubljane v Salzburg, od koder sem zjutraj poletel direktno v Arrecife, glavno mesto otoka Lanzarote. Naslednji dan sem že letel nad približno 600 metrov visokim in kakšnih dvajset kilometrov dolgim, strmim grebenom na severozahodni strani otoka, nad razpenjenimi valovi Atlantika. To doživetje je bilo čudovito in čisto nekaj drugega kot običajno letenje nad domačimi hribi. Tako me je navdušilo, da sem odslej tam prebival vsako zimo, sprva samo en teden, nato dva in tako naprej. Zadnje leto pa sva s soprogo prebila tam že kar sedem mesecev.«

Kakšen otok je Lanzarote?

»Lanzarote je nekaj čisto posebnega, saj združuje celo paleto značilnosti vulkanizma: od starih pečin na severni strani otoka, ki so se dvignile z morskega dna že v davnini in so danes porasle s palmami in celo borovci, pa do najnovejših izbruhov lave v osemnajstem in devetnajstem stoletju, ko je bil tudi najdaljši izbruh v zgodovini našega planeta. Lava v Timanfayi, kakor se imenuje današnji nacionalni park, je takrat neprekinjeno bruhala kar celih šest let.«

Na katerem delu otoka bivate vi?

»Midva z ženo prebivava v čudovitem, šest kilometrov dolgem belem peščenem zalivu Famara na severni strani otoka, kjer ni niti enega hotela, saj je ta del otoka zaščiten. Ves običajni masovni turizem pa se odvija na južni strani otoka, kjer so znamenite črne plaže. Podnebje je ves čas pomladansko, voda in zrak imata približno dvajset stopinj. Najlepše je oktobra, ko je voda še nekoliko toplejša, domačih turistov iz Španije, ki tja pribežijo pred vročino, pa v glavnem ni več. Prava pomlad se tam začne že februarja, ko včasih tudi kakšen dan dežuje, takoj zatem pa se dogajajo pravcati čudeži: tako se iz peščene ravnine kakor tudi iz pobočij tristotih vulkanov iz nič množično pojavijo najrazličnejši pisani cvetovi. Najbolj so mi všeč črna peščena pobočja Montane negre, porasla z divjimi geranijami v nežnih rožnatih odtenkih.«

Če bi se na otok želel podati kdo od slovenskih turistov, bi lahko dali nekaj kratkih nasvetov?

»Na žalost so slovenske turistične agencije kljub mojim predlogom doslej ostale gluhe za ta biser, zato lahko letimo le iz Salzburga, Münchna in z Dunaja. Kakovostni zasebni apartmaji (to tam pomeni: dnevno sobo s kuhinjo in ponavadi teraso, dve spalnici s po dvema posteljama, kopalnica s straniščem, vse kompletno opremljeno) stanejo okrog 35 evrov na dan, avto pa od 20 do 25, na letališču nekoliko dražje. Hrana je približno enako draga kot v Sloveniji, trgovine so dobro založene.«

Poleg tega, da ste navdušen letalec, pa ste tudi pisec knjig na temo osebnostne rasti, presnojedstva, kako vas je zaneslo v te vode?

»Tako kot večino ljudi: najprej jo moraš pošteno dobiti po glavi, da se lahko strezniš in začneš razmišljati o vzrokih za zdravstvene težave. Takrat sem imel na izbiro: ali operacija in večna odvisnost od zdravil, ali pa prevzem lastne odgovornosti za svoje zdravje. V Moskvi sem našel pametnega zdravnika, ki mi je dal samo ruski prevod knjige Paula Bragga Ozdravitev hrbtenice, nakar me je preprosto poslal domov. S postom sem shujšal za 26 kilogramov, tako da sem spet dosegel normalno težo, nato so se očistili tudi kri, limfa in vsi organi. Vse težave so izginile, začel sem se ukvarjati z jogo in s celo vrsto športov, spremenil sem prehrano, odstranil stres in uredil vsa področja življenja.«

Menda ste se trikrat poročili in trikrat ločili. Anželika je torej vaša četrta žena?

»Anželika je najboljša od vseh žena na svetu, je obenem moja tretja in četrta žena, spoznala sva se pred sedemnajstimi leti v Rusiji, zdaj je seveda Slovenka, govori slovensko brez naglasa, poleg tega pa še nemško, angleško in seveda špansko ...«

Le najsrečnejši se lahko ukvarjajo s svojim hobijem, ki pa prinese tudi denar, ste zapisali. Zdi se, da vi znate dobro združevati oboje, hobije in delo, in da znate res uživati v življenju …

»Seveda, če zares uživaš pri tistem, kar počneš, potem boš tudi nekaj zaslužil; če pa boš samo garal in čakal na pokojnino, ne bo preveč koristi. Prej sem svojo srečo videl v zunanjih okoliščinah, zdaj pa sem jo končno našel v sebi; okoliščine pa se spremenijo šele posledično.«