Gobarska razstava na šoli

Ni se vam treba potikati po Pokljuki, Jelovici, Jelendolu, Lomu ali Komatevri, če želite 55 različnih vrst gob le videti! Zadostuje, če si do 1. oktobra vzamete nekaj časa in preprosto pridete v avlo OŠ Šenčur.

Gobarsko razstavo, obogateno z mnogimi nagačenimi gozdnimi živalmi, so sicer res pomagali postaviti učenci OPB, Vida Miklič in Janez Prestor, toda glavni so nabiralci, ki so svoje gobje najdbe velikodušno odstopili. Brez večerje so ostali Stane Bregant, Jure Taškar, Ivan Kosem, Boris Brezar, Franci in Martina Oman ter Tončka in Stane Prdan.

Učitelj Stane Prdan je tudi pobudnik te, že drugič postavljene gobarske razstave. Zanjo se je odločil, ker je prepričan, da učenci gob ne poznajo dovolj. Je izjemno spreten nabiralec in dober poznavalec gob. Iz rokava je natresel naslednje zanimive podatke: vse razstavljene gobe so nabrali v okolici Šenčurja; kar 55 različnih vrst jih je, 50 vrst je užitnih. Če prekuhamo pogojno užitno gobo, jo brez nevarnosti lahko pojemo. Nekatere gobe lahko uživamo celo surove. Zelo cenjeni gobi sta jurček in lisička, čeprav je jesenska sivka verjetno še boljšega okusa. Gobe lahko pražimo, lahko jih vložimo, okusne so v juhah. Uporabljamo jih bolj kot dodatek jedem, ni jih priporočljivo jesti zvečer, otroci do starosti pet let naj gob ne bi jedli. Zelo strupene oz. smrtno nevarne so zelena, panterjeva in bela mušnica; rdeča mušnica ni najbolj nevarna. Nekateri trdijo, da rdeča mušnica, katero je obgrizel polž, človeku ni nevarna. To mišljenje je zmotno! Če se po zaužitju gob slabo počutimo in nas boli trebuh, moramo nemudoma poiskati zdravniško pomoč.

A vrnimo se k bolj prijetnim lastnostim okusnih gob. Nabiramo jih lahko od maja do konca septembra, vendar so jeseni bolj okusne. Goba resnično lahko zraste v enem dnevu. Pravi gobarji jih nabirajo na mestih, ki jih skrbno čuvajo. Ni redkost, da gobe čistijo drugod, da ne bi izdali bogatega nahajališča. Včasih se gobarji celo skrijejo oz. potuhnejo, če zaslišijo v gozdu druge nabiralce. Seveda je najbolje, da se po gobe odpravimo že zjutraj. Rade rastejo pod majhnimi smrečicami, zemlja pa mora biti dovolj vlažna. Po gobe se odpravimo s košaro in nožem, saj jih očistimo kar v gozdu. Plastične vrečke so za nabiranje neustrezne. Dovoljeno jih je nabrati dva kilograma na dan. Seveda nabiramo le znane gobe in prav omenjena razstava naj bi nabiralcem povečala izbor znanih gob. Ponavadi predstavlja kilogram šest do osem gob, a učitelj Stane je že našel jurčka, težkega več kot kilogram in pol. Na travi najdemo bel ali rdeč travniški kukmak ter dežnikarice. Tudi v koruzi neredko rastejo gobe. Škodljive pa so drevesne gobe, saj so zajedavke in uničijo drevo; največkrat bukev, brezo ali jablano.

Nekateri gobarji gobe samo strastno nabirajo, jedo pa jih ne. Predlagamo, da si vsak poišče takega gobarja in se z njim spoprijatelji. Kdor pa bo sam nabiral gobe, naj le pride v avlo OŠ Šenčur in si ogleda, katere gobe niso užitne, da ne bi po okusni večerji 'šel po gobe'.