Ko zmanjka besed (1)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / torek, 25. september 2007 / 06:00

Srečala sem smrt. V torek se je vsa divja valila mimo mene in s seboj odnašala vse, kar ji je bilo napoti. Bobnenje valečih se kamnov je bilo neznosno in vmes bi skoraj lahko slišala posmehovanje narave, ki nam je kazala, kako smo nemočni. Vse je bilo ena sama voda. Voda, voda, voda. Tako blagoslovljen dar je v trenutku postal prekletstvo. Namesto življenja je uničevala. Umazana, hitra, močna in polna vsega, kar je nabirala kot trofeje na svoji poti. Ljudi, hiše, avtomobile, zemljo, ceste, delo, sanje, smeh. Pobrala je in potem pustila malomarno, umazano, uničeno, mrtvo. Kot jezen otrok, ki zmeče svoje igrače in mu ni mar, koga boli. Voda je zmagala in nas naučila. Vsakega nekaj. Vsak ve zase, česa. Kajti smrt, ki jo je nosila ta voda, te pretrese v dno duše. Življenje je dobilo nov pomen, dan potem je bil drugačen od vseh drugih. Jutro je pokazalo vso žalost, ki jo je skrila noč. Na poti skozi Železnike do Jesenovca, kjer smo doma, nisem videla nikogar, ki bi jokal. Pa vendar smo jokali vsi. Razen preklete vode, ki je tekla mirno naprej po svoji umazani poti. Kot da se ni nič zgodilo, kot da je nekdo drug naredil to razdejanje. V kupih blata sedaj ležijo zgodbe ljudi, njihovo delo, neodplačani krediti. Svoja življenja smo postavili pred svoja domovanja, v blato. Na cestah lahko mimoidoči vidijo slike iz spalnice, vložen hruškov kompot, planinske čevlje, lesenega konjička, vse male in velike stvari, ki so nam polepšale dan. Vmes so ostanki. Ostanki nekih življenj, ki so od torka naprej drugačna. Za mnoge prazna, kajti težko je graditi iz nič na blatu. Za mnoge polna, ker so ostali živi. Ko boste brali te vrstice, bo spet torek. Vrača se upanje, prinašajo ga ljudje od vsepovsod. So kot čista voda, ki bo počasi sprala to umazanijo. Pa vendar me je strah. V sredo je napovedan dež. In ne vem, koliko vode bo in ne vem, kam bo tekla. Lahko le upam, da bo tokrat izbrala življenje.