Velike družine na počitnicah na Ljubelju

Besedilo: Ciril Žebovec
Kategorija: Gorenjska / / 06:00

Od 16. do 20. julija letos je osem slovenskih družin z več otroki preživelo prijeten dopust v Oazi miru na Ljubelju. To je nekdanji hotel Kompas, ki ga je Cerkev za nekaj let vzela v najem in zdaj organizira duhovna srečanja, počitnice, seminarje, daljša in krajša srečanja za razne župnijske, dekanijske in druge skupine.

Vse družine, ki so prišle, so vključene v Anin sklad, ki že deseto leto pomaga številnejšim slovenskim družinam. Te družine se že sicer nekajkrat na leto zberemo, tako da smo se že malo poznali. Veseli smo bili, da se spet vidimo.

V ponedeljek dopoldne nas je sprejel vodja doma Bogdan in nas razporedil po sobah.

Že po kosilu nas je Vlado Pečnik, kovorski župnik in predsednik Društva za zdravo duhovno življenje Oaza miru, povabil na krajši pohod do koče Vrtača pod Zelenico. Pot ni bila zahtevna in s sabo smo vzeli tudi zelo majhne otroke in celo mamice, ki v prihodnjih mesecih pričakujejo dojenčke ... Med potjo, ko je bilo treba zajeti sapo in malo počiti, smo se učili pesem o Zelenici. Pri koči smo zapeli ob zvokih kitare, se šli »gnilo jajce«, nato pa se spet spustili v dolino, se šalili, občudovali krave in bike, ki so se pasli na jasah ob poti.

Tudi vse druge dni je bilo zanimivo. Tisti, ki so želeli malo bolj aktivne počitnice, so lahko šli na Zelenico – med potjo smo lahko doživeli tudi mašo v naravi – do starega prelaza Ljubelj, na planino Prevalo in še kam. Spet drugi pa so si okrog doma našli kak drug način zabave ali se preprosto prepustili počitku.

Kakšen par si je privoščil svoj sprehod, saj se je bilo treba pogovoriti marsikaj, za kar je doma zmanjkalo časa, velikokrat tudi moči in volje. Kdo je skušal še malo zadremati in »prinesti noter« spanec iz prejšnjih vročih noči v dolini. Mimogrede: v Oazi miru ni bilo samo miru, ampak je bilo tudi vsaj deset stopinj hladneje kot osemsto metrov niže … Spet drugi je lahko bral svojo najljubšo knjigo, kaj napisal ali o čem premišljeval, medtem ko so njegovi otroci skupaj z drugimi varno hodili po planinskih poteh. Bilo je veliko časa za razgibavanje sklepov in sproščen klepet, prav to, kar velikokrat manjka na naših dopustih: z dopusta se vrnemo še bolj utrujeni in bi potrebovali še nekaj dni, da si malo odpočijemo.

Otroci ob večerih dolgo niso bili utrujeni. Hitro so našli svoje soigralce pri različnih igrah, od kartanja do nogometa. Starejši so se podili za žogo, mlajši so se igrali po svoje ali risali. Zelo dobro so se ujeli. Dojenčki so počivali pri mamah v naročjih, starši pa smo na terasi malo pokramljali, včasih pa tudi resno pogovorili o zanimivih stvareh iz vsakdanjega življenja ali o čem duhovnem. V pogovor so se poleg staršev vključili tudi starejši otroci.

Zadnji dan dopusta smo si izmenjali naslove, telefonske številke, e-naslove. Pred kosilom smo za seboj čim bolje počistili sobe in imeli še zaključno mašo.

Vseh pet dni je bilo vreme kot naročeno: sončno in ne prevroče. Kuharice so nam pripravljale dobro in zdravo hrano, dopustniki pa smo z veseljem pomagali pri strežbi in pospravljanju miz. Tudi otroci so hoteli pokazati, kako so pridni. O, da bi bilo tudi doma vedno tako.

Vse dni se je bilo možno zjutraj ali zvečer udeležiti sv. maše, saj je bil ta čas v domu na dopustu še župnik ene izmed gorenjskih župnij.

Med seboj smo bili zelo odprti, sproščeni. Zaupali smo si celo trenutne zdravstvene težave, si medsebojno pomagali. Postali smo pravi prijatelji. Mislim, da med družinami, ki so prišle tja na dopust, ni nobeni tega žal.