Bi imeli referendum za gledališče

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. september 2007 / 06:00

"Ko smo lani dobili gledališče nazaj v naravi, smo po tihem upali, da smo si končno zaslužili obnovo ... Ustvarjamo v stavbi, ki nima obratovalnega dovoljenja, ki za večino stvari nima A testa." Borut Veselko, direktor Prešernovega gledališča Kranj.

V kakšnih pogojih ustvarjate v Prešernovem gledališču?

»Gledališče so ljudje, res pa je precej pomembno tudi to, kje ti ljudje najdejo svoj prostor za delovanje in kakšen je ta prostor. Ko sem nastopil mandat direktorja gledališča, sem se najprej vprašal, zakaj ljudje hodijo v Prešernovo gledališče, kaj je tisto, kar gledališče v določenem socialnem okolju pomeni. Še vedno pa gledališče ostaja elitistična ustanova, vsaj po ceni umetniških izdelkov.«

Lahko, da je gledališče elitistična ustanova, ampak če pridem gledat predstavo in se namesto z igro na odru ukvarjam s tem, kako mi je v dvorani vroče, ker nima urejene klime, nimam kaj dosti od predstave.

»Ko sem prišel v Prešernovo gledališče, denacionalizacijski postopek še ni bil zaključen, zato v tistem času tudi ni bilo nobenih vlaganj in sem se ukvarjal predvsem z njegovo dejavnostjo. Ko smo lani dobili gledališče nazaj v naravi, smo po tihem upali, da smo si končno zaslužili obnovo; dokaz za naše uspešno delo so številne nagrade iz Borštnikovih srečanj. Dokaz za to je tudi Teden slovenske drame, ki ga širimo s programom, a nimamo več tehničnih zmožnosti za takfestival. Ali pa morda komu ni več v interesu, da bi tak festival še obstajal? Ustvarjamo v stavbi, ki nima obratovalnega dovoljenja, ki za večino stvari nima A testa.«

V stavbi, v kateri se je spomladi zrušil strop ...

»Do vdora stropa je prišlo, ko je delavec na podstrešju iskal rekvizit za predstavo. Gledališče je bilo v svoji zgodovini vsaj šestkrat prenovljeno, rekonstruirano, še večkrat so bili opravljeni manjši posegi. Slaba premišljenost vseh teh posegov se kaže tudi v tem dogodku, saj je del stropa, ki se je porušil, skriti prehod na podstrešje, ki ga desetletja ni nihče uporabljal, niti vedel zanj. Koliko skritih pasti nas še lahko preseneti, ne ve nihče, saj načrtov dejanskega stanja gledališča ni. Stavba razpada po vseh šivih. Nihče ne ve, ali je potresno varna ali ne, da ne govorim o požarni varnosti.«

Katerega arhitekta bi radi videli pri prenovi?

»Vseeno mi je. Bolj je pomembno, da bo izbrani arhitekt upošteval vse potrebe in zakonitosti in da ne bo improvizacije. V Sloveniji imamo kar nekaj gledališč in dvoran, ki so jih zgradili na novo, zatem pa so ugotovili, da so naredili kup napak. Tak primer je Maribor, ko se jim je investicija zaradi neustrezne akustike vrtoglavo podražila. Predvideti stvari že na papirju je veliko ceneje, kot jih potem popravljati. Sam sem bil vedno na stališču, naj ne drvimo v nedorečene situacije.«

Idejni projekt obnove gledališča imate na svoji mizi že nekaj let.

»V gledališču smo leta 2002 naročili idejne projekte obnove, saj smo želeli vedeti, v kakšnem stanju je stavba. Najprej smo razmišljali o stopenjski obnovi gledališča, ko bi postopoma, izven gledaliških sezon, najprej obnovili oder, zatem dvorano, prostor za gledalce, nazadnje pa še garderobe in pisarne. Pokazalo se je, da bi bila večstopenjska prenova izjemno draga, da bi bilo delno rušenje tehnično preveč zahtevno.

Danes imam pred seboj na mizi uporaben izdelek obnove gledališča, ki je delo več arhitektov, ki so v dvorani predvideli tudi rešitev za koncertno dvorano. Imamo vsa potrebna dovoljenja, podatke, kaj se v tem prostoru da spremeniti, kje so meje parcele. In zdaj, ko bi lahko šli v javni razpis, se je pojavil dvom, ali Kranj sploh potrebuje tako prenovljeno gledališče, ali je kaka druga možnost boljša. Zato so na občini naročili dokument identifikacije investicijskega projekta (DIIP), ko naj bi še enkrat proučili več možnosti za izvedbo. Jaz bi to poimenoval z izrazom negotovost.

Smo na točki, ko je mestni svet že odobril osemdeset milijonov nekdanjih slovenskih tolarjev v letošnjem proračunu za gradbeno dokumentacijo, zdaj pa jih ne bomo mogli uporabiti. Že letošnjo pomlad bi šli lahko v izvedbo idejnih projektov ... Še enkrat se ponavlja stara kranjska zgodba o tem, koliko smo privarčevali. S tem, da nismo izvedli tistega, kar je bilo načrtovano? Temu lahko rečemo tudi, da se Kranj še ni odločil za gledališče. A kdo je ta Kranj, je seveda vprašanje. So to mestni svetniki ali pa bi bilo treba razpisati referendum in se ravnati po volji občanov?«

Kako bi v gledališče umestili koncertno dvorano?

»Prvo leto, ko sem prišel v Kranj, je bilo osemsto milijonov slovenskih tolarjev odobrenih na proračunski postavki za koncertno dvorano v nekdanjem domu JLA. Nobenega dokumenta niso imeli za to, denar pa je bil na razpolago. Iz tega potem na srečo ni bilo nič. Spraševal sem se, ali je v Kranju zares tako močna glasbena dejavnost, da potrebuje svojo dvorano. Hibridne dvorane sicer niso idealna rešitev, lahko so pa optimalna.

Naša gledališka dvorana bi bila lahko večnamenska, akustično bi se jo dalo lepo prilagoditi z relativno majhnimi dodatnimi stroški. Vpeta zvočna zrcala v strop bi se spustila in zmanjšala prostor v času gledaliških iger, ki potrebujejo bolj intimno ozračje, ko bi se dvignila, pa bi se pokazal še en balkon za več obiskovalcev koncertnega dogodka. Za koncertno dejavnost bi potrebovali približno štiristo sedežev.«

DIIP naj bi pokazal, katera možnost prenove je najboljša: rekonstrukcija, vredna en milijon evrov, prenova in delna funkcionalna rekonstrukcija, ki je ocenjena na tri do štiri milijone evrov ali popolna rekonstrukcija gledališča, ki bi stala deset milijonov evrov. To so podatki občinske uprave. Kaj pravite na to?

»Predvsem upam, da se svetniki ne bodo odločili za srednjo možnost (prenova in delna funkcionalna rekonstrukcija). Arhitekti, s katerimi sem delal, ocenjujejo, da bi bila delna rekonstrukcija izjemno draga, glede na to, kaj prinese, da je torej neupravičena in po ceni zelo blizu popolni rekonstrukciji, ki pomeni praktično rušenje in novogradnjo vsega, razen Plečnika.

Moti me tudi, ker gre za prenašanje odgovornosti. V Ljubljani je en človek prevzel odgovornost za vse projekte, ki jih je načrtoval. Kranjsko Prešernovo gledališče je župan Damijan Perne v predvolilnem programu postavil na šesto oziroma sedmo mesto.

Tudi ne bi imel nič proti DIIP-u, če bi vedel, da bo denar, ki je predviden za letos, ostal. A bojim se, da tega denarja ne bodo prenesli v prihodnje leto. Poleg tega mi delujemo po sezonah in prenova se mora začeti spomladi in končati najkasneje jeseni naslednje leto. Dvaindvajset let je že stara zgodba o knjižnici, a mi nismo del te zgodbe. Mi imamo dokumentacijo pripravljeno, vemo, znotraj katerih meja moramo delati in kakšen program želimo imeti.

Sprašujem se, ali ima Kranj danes sploh kakšen prostor, kamor bi si upali povabiti državnike ali skupino več sto ljudi, ki bodo v bližnji graščini gostovali med slovenskim predsedovanjem Evropski uniji? Morda v kak trgovski center?«