Poletje prebili v oblekah iz puha

Besedilo: Stojan Saje
Kategorija: GG Plus / sobota, 15. september 2007 / 06:00

Na gore, ki so višje od osem tisoč metrov, je doslej stopilo le malo Slovencev in še manj Slovenk. Med slednje sta se letos poleti zapisali mladi Tržičanki, Irena Mrak in Mojca Švajger, ki sta se vzpeli na 8047 metrov visoki Broad Peak.

Za uvod vaju prosim, da povesta kaj o svoji življenjski in alpinistični poti!

Irena: »Doma sem iz Tržiča, skoraj iz centra. Od leta 1998 delam na oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Končujem doktorsko disertacijo. Kam me bo zanesla poklicna pot, še ne vem. Plezam dvanajst let. Za sabo imam petnajst alpinističnih odprav. Stopila sem na dva osemtisočaka; leta 2004 na Gašerbrum II in letos na Broad Peak. V evidenci imam sedemtisočak Nošak in več šesttisočakov. Med osemsto vzponi je nekaj prvenstvenih doma in v tujini. Najbolj pri srcu mi je Storžič, kar vedo vsi.«

Mojca: »Jaz sem iz Visoč. Sem upravna delavka na uradu za urejanju prostora v Občini Tržič. Stara sem 32 let, dve leti mlajša od Irene. Plezati sem začela leta 2001, zato sem dokaj sveža članica Alpinističnega odseka Tržič. Bila sem na štirih odpravah. Leta 2004 sem šla le do baze pod Gašerbrumom. Tudi na naslednjih odpravah sem bila z Ireno v Pakistanu in Tadžikistanu.«

Lani sta bili skupaj v pogorju Karakorum, kjer je slabo vreme preprečilo vzpon na 7253 metrov visoki Diran. Kje je to pogorje in ta gora?

Irena: »Skupaj plezava peto leto, zlasti doma. V alpinizmu več velja, če splezaš nekaj v ženski navezi. Zato sva želeli sami na odpravo. Izbrali sva goro Diran v pogorju Karakorum, ki leži na severu Pakistana. Tam meji na Kitajsko, na zahodu na pogorje Hindukuš, na vzhodu pa na pravo Himalajo. Diran je nad dolino Hunza, ki prereže pogorje od severa proti jugu. Nad dolino je več sedemtisočakov. Južno od njih je samostojno osemtisočak Nanga Parbat, bolj skupaj pa stojijo K2, Broad Peak, Gašerbrum I in Gašerbrum II.«

Mojca: »Lani je bilo v Pakistanu zelo slabo vreme. Nižje je deževalo, višje pa snežilo. Plezali sva v Japonskem grebenu. Prva ponovitev v alpskem stilu se je končala že 5400 metrov visoko. Čakali sva štiri dni na boljše vreme. Spustili sva se v bazo in se pozneje vzpeli po normalnem pristopu na 6600 metrov. Tam sva obrnili zaradi slabega vremena.«

Letos je Irena organizirala alpinistično odpravo v Karakorum. Kdo je sodeloval v njej in katere cilje ste izbrali?

Irena: »Bilo nas je štirinajst; Italijan, dva Nemca, tri Slovenke in osem fantov iz Slovenije. Med slednjimi sta bila tudi Drago Frelih iz Škofje Loke in Benjamin Blažič iz Kranja. Člani z izkušnjami nad 7000 metrov so se lahko prijavili prek interneta. Šlo je za mojo osebno akcijo, ki jo je idejno podprl Alpinistični odsek Tržič. Naš glavni cilj je bil 8611 metrov visoki K2, kamor smo načrtovali vzpon v alpskem stilu. Tam še ni bilo nobene Slovenke, na 8047 metrov visoki Broad Peak pa se je vzpela Marija Štremfelj iz Kranja. Za nas je bila vsaj na začetku ta gora pomembna samo zaradi prilagajanja na višino.«

Mojca: »Pred odhodom je bil zame zanimiv že Broad Peak kot moj prvi osemtisočak. Za K2 priznam, da me je bilo strah ob misli na plezanje nanj.«

Na odpravo ste odšli konec junija, ko je bilo pri nas pravo poletje. Na kakšne razmere ste naleteli v pogorju Karakorum?

Irena: »V monsunskem obdobju, ko je obilo dežja, so temperature v dolini visoke. V Karakorumu sta julij in avgust najboljša za vzpone na vrhove. Letos se je izkazalo drugače, saj so bila obdobja dobrega vremena zelo kratka.«

Mojca: »V baznem taboru na višini približno 5000 metrov je na soncu zelo toplo. Zvečer, ko sonce zaide, kratke rokave zamenjaš za puhovko. Ta oblačila pridejo prav že v oblačnem in vetrovnem vremenu. Sploh pa ni mogoče brez njih na večjih višinah in ob daljših poslabšanjih vremena. Zdi se mi, da sva poletje preživeli kar v puhu!«

Odprava je minila ob več poskusih vzpona na Broad Peak, ki so se končali uspešno le za vaju. Kaj menita o tem alpinističnem dosežku?

Irena: »Delali smo po navezah v dveh skupinah po sedem članov. Pri postavitvi prvih dveh višinskih taborov na 5800 in 6400 metrih smo sodelovali vsi. V tretji tabor na 7000 metrih smo prišli Mojca, Mira Zorič, Drago Frelih, Matej Kovačič, Jernej Breščak, Ludvik Golob in Nemec Seph. Z vzponi smo poskušali štirikrat; dvakrat julija z vsemi udeleženci odprave, avgusta pa nas je ostalo le pol. Med tretjim vzponom smo prišle na 7700 metrov tri ženske in Ludvik. Na vrh ni šlo zaradi globokega snega. Sestopili smo v bazo, kjer smo ostali le Mojca, Ludvik, Matej in jaz. Odločili smo se za četrti poskus. Iz baze smo šli 8. avgusta in isti dan dosegli tabor dva. Dan zatem smo se vzpeli na tabor tri, kjer so nam ukradli vso opremo za vrh. Ludvik se je odločil za sestop. Midva z Matejem sva ponoči krenila proti vrhu. Zaradi ozeblih nog sem se vrnila v šotor k Mojci, Matej pa je nadaljeval sam. Z Mojco sva se v globokem snegu skoraj deset ur prebijali na višino 7500 metrov. V taboru štiri sva prespali in trepetali za Mateja; izkazalo se je, da je obrnil na 7800 metrih in se kljub višinski bolezni srečno vrnil v bazo. Zadnji vzpon sva z Mojco začeli ob sedmi uri. Okrog 15. ure sva prišli na tako imenovani predvrh, ki je le dvanajst metrov nižji od glavnega vrha. Naprej nisva mogli zaradi močnega vetra na grebenu in pozne ure. Tam sva se objeli, naredili fotografijo in začeli sestopati.«

Mojca: »Zaradi številnih poskusov sem bila zelo utrujena. Tretjič sem bila ob vrnitvi zadovoljna, da ne bo treba več na goro, ker sem pomrznila v noge. Potem se je obrnilo drugače. Na vrhu sem menda rekla le, bravo, stara! Do večera sva sestopili v tabor štiri, naslednji dan do tabora dve in nato v bazo. Tam sta naju čakala Ludvik in Matej. Vsi smo bili veseli.«

Zaslužni sta za nov podvig žensk v slovenskem alpinizmu. Žal vama je sreča obrnila hrbet na gori K2. Kaj sta doživeli tam?

Irena: »Moram reči, da je Mojca četrta Slovenka, ki ima osemtisočak v žepu. Pred menoj je to uspelo Mariji Štremfelj in Mariči Frantar. Izpod gore Broad Peak sva prišli 14. avgusta v bazo pod K2. Tam sva se pridružili ameriški odpravi, ki je plezala v Česnovi smeri. Oni so dosegli višino 8000 metrov. Čakali smo na boljše vreme, o čemer sta nas obveščala vremenarja iz Slovenije. Če bi šlo po sreči, bi morda z Mojco splezale višje. Žal me je na vzponu zadel kamen v trebuh in nogo. Obrnili sva približno 5800 metrov visoko.«

Mojca: »Če ne bi bilo nesreče, bi nadaljevali vzpon do poslabšanja vremena. Ireno je bilo težko prepričati, da morava nazaj. Tokrat ni šlo, v načrtu pa je vzpon na K2 leta 2010. Prihodnje leto greva spet v Pakistan, kjer so ob drugačnih ljudeh in kulturi privlačne zlasti visoke gore.«

Irena je zadnji čas povezana s Pakistanom tudi poklicno. Kaj jo tam zanima?

Irena: »V raziskovalni nalogi za doktorsko disertacijo ugotavljam vplive turizma na visokogorsko okolje. Eno od območij raziskovanja je ledenik Baltoro v Pakistanu. Med potjo v bazo in nazaj sem opravljala meritve, ki so s tem povezane. Upam, da bom nalogo končala letos, nato pa me čaka zagovor.«