Enkrat za vselej sta rekla da

Polonca in Rudi Jeseničnik iz Škofje Loke sta skupaj že šestdeset let. Biserna zakonca pa nista obnovila poročnih zaobljub, saj sta 6. septembra 1947 enkrat za vselej rekla da.

Škofja Loka - Mladostni Polonci Jeseničnik človek ne bi prisodil, da bo januarja prihodnje leto stara 80 let in da je s svojim možem že 60 let v zakonski zvezi. Šest let starejši Rudi je zaradi težav z zdravjem v nekoliko slabši koži, oba pa sta zadovoljna s svojim dolgim skupnim življenjem. Polonca, doma iz Vincarij, je imela do vojne srečno otroštvo, potem pa so ji Nemci pred domačim pragom ubili očeta in začelo se je trdo življenje. Po vojni je opravila učiteljski tečaj in tedaj se je začela njena dolgoletna poklicna učiteljska pot. Pozneje je končala tudi učiteljišče in pedagoško akademijo, večino svojega poklicnega življenja pa je preživela v prvem razredu. Zadnjih pet let pred upokojitvijo je bila ravnateljica šole na Trati. Rudija je spoznala kot mlada učiteljica v Lučinah, kjer je bil on komandir tamkajšnje postaje milice. Rudi izvira iz revne delavke družine iz Zreč. Mama je umrla in kot najstarejši je šel že sedemleten služit za pastirja, pozneje za hlapca, pred vojno pa je delal v rudniku v Libojah. Leta 1943 je šel v partizane in se boril v Ljubljanski brigadi. Leta 1945 je bil ranjen in poslali so ga v zavezniško bolnišnico v Italijo. Po vojni je bil najprej miličnik, nato je opravil tečaj za matičarja, pozneje je delal v službah notranje uprave. V povojnih časih so ga velikokrat premestili, z njim pa tudi Polonco. Služboval je v Lučinah, v Žireh, nato v Ljubljani, v Škofji Loki, Tržiču, Goričah, Železnikih in nazadnje v Škofji Loki. Najlepše je bilo zakoncema Jeseničnik v Železnikih: Polonca je tam prvikrat učila le pol dneva, poprej je imela vselej celodnevno službeno obveznost. Tam sta imela tudi prijetno druščino ljudi, s katerimi imata še vedno prijateljske stike. Rudi je tam opravljal službo vodje vojnega odseka. Tudi Gorič se rada spominjata. Oba sta bila ob svojem poklicnem delu tudi politično zelo aktivna, na kar ju spominja veliko priznanj. Jeseničnikova imata štiri otroke, dva sinova in dve hčeri, rojeni so od leta 1948 do 1952. »Bila je povojna obnova in midva sva to vzela resno,« se pošali Polonca, čeprav so bila povojna leta kar precej trda. A mož ji je zelo pomagal pri otrocih, da je lahko doštudirala. Danes se je družina povečala za sedem vnukov in šest pravnukov, kmalu bodo dobili še sedmega. Jeseničnikova tudi s ponosom povesta, da sta že od leta 1962 naročnika Gorenjskega glasa. Leto prej sta se naselila v tedaj povsem novem bloku na Novem svetu, kjer kot prva »staroselca« prebivata še danes.