Slovak za evre

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / petek, 14. september 2007 / 06:00

Vedno koga najdeš, ki je že slišal za Slovenijo.

Še vedno v Bratislavi. Ah ti Slovaki, s katerimi imamo toliko skupnega. Nak, podobnega. Ime države, barve zastave, trpečo zgodovino, saj smo oboji vedno imeli nekoga nad nami, menda smo nekoč davno celo preplavali isto slovansko reko … Pravzaprav pa smo si še najbolj podobni zdaj, v Evropi. Michal in Miha. Ne, jezika pa si nista prav nič podobna, ne na prvo žogo, ne iz drugega poskusa. S tistimi, ki ne znajo angleško, se bolj ali manj uspešno lomimo v slovensko-slovaško-jugoslovanski-ruščini. Z Aljažem nama pri simpatični natakarici ni ravno uspevalo. Na koncu sva z rokami pokazala, katera piva bi. Tega, onega … skratka, le lokalna piva. To je pravilo. Če sva Poljaka, je zanimalo domačina, simpatičnega brka, ki je zanj in prijatelja na malem pladenjčku nosil neke vrste žganje. Zdelo se mi je, da tisti večer ne prvič. »Polska,« vpraša. »Ne Slovinci,« mi uspe po slovaško. »Slovenija gut, dosti evro … dobra zaslužil …,« je povedal, da je dve leti kot gradbeni delavec delal na predoru Trojane, kjer je kar dobro zaslužil. Živel, da je pri nekem Janezu na Vranskem, ki da je imel kobilo Zuzano in žrebca, da se reče. Pokaže s kretnjo kakšen »kaco duro«, da je imel. Ni mogel prehvaliti Slovenije. Jaz sem mu hitel razlagat, kako Slovaki delajo tudi v neki kranjski pekarni … Smo si bili že na ti.

Ker je bil naš cilj naslednjega dne Poljska, sva se voznika kaj kmalu poslovila od prijetne slovanske debate. Solidna plačljiva avtocesta nas je naslednji dan vodila skozi lepo pokrajino proti severu. Vmes nas je na ogled povabilo mesto Trenčin, s prelepim gradom in simpatičnim obnovljenim starim delom mesta. Da je tu svoj čas pri možu živela tudi Barbara Celjska, izvemo in si mislimo … Saj obstajamo.

(prihodnjič: Čez hrib na Poljsko)