Swing, čista pozitiva

Besedilo: Igor Kavčič
sreda, 12. september 2007 / 06:00

Najprej ti daje inspiracijo glasba, potem dekle, s katerim plešeš in nenazadnje tudi okolica, kjer se ples dogaja. Plesu se reče swing, ki ga zna, uči in promovira Nejc Zupan, sicer študent krajinske arhitekture.

Torej govorila bova o swingu, ki je vrsta glasbe in plesa in nima nobene zveze s swingerstvom, ki sodi na področje spolnih praks …

»Swing je glasbena prvina, ena od podvrst jazza, hkrati pa je tudi prvina zibanja, pozibavanja. V kombinaciji obeh se je swing razvil tudi kot ples, znotraj katerega je veliko stilov, kot so balboa, shag, lindy hop in drugi. Sam se zavzemam predvsem za slednjega kot originalni stil, ki je bil v ZDA registriran kot prvi ameriški družabni ples. Pred tem se je v glavnem plesalo plese prevzete iz Evrope. Swing so v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja oblikovali iz starih ritualnih gibov solo plesov, kot je bil na primer charleston. Tak kot ga mi poznamo, je bil značilen za Hollywood, pravi črnski charleston pa je bil tak, da ga ne bi ravno kazali otrokom. Ja, take »neumnosti« so počeli med plesom.«

Kako je fant tvojih let pristal pri plesih in v glasbi tvojih dedov. Ups, pradedov?

»Splet okoliščin. Oče ima doma ogromno stare glasbe. Jazz, Blues, rock, Hendrixa …, tu sem dobival podlago. V osmem razredu osnovne šole pa sem na televiziji gledal film Otroci swinga, ki prikazuje mlade v Hamburgu tik pred začetkom 2. svetovne vojne. Film me je tako fasciniral, da sem začel raziskovati. Kot mnogi Kranjčani sem sicer zrasel ob vaterpolu, več kot dvanajst let pa sem sodeloval tudi v gledališki skupini pri Alojzu Domniku, kjer sem odkrival tudi občutek za gib, ki je vseskozi nekako bil v meni. Kot rečeno, film me je povsem prevzel, tako glasba, kot ples in splošna atmosfera v njem. Šel sem k očetovim prijateljem po plošče, v knjižnico po knjige na temo swinga … Izvedel sem, da je mogoče v ZDA naročiti videokasete s tečaji enega prvih plesalcev Swinga, Frankieja Manninga. Lani je imel 92 let in še vedno pleše. Ko sem se nekoliko naučil, sem iskal plesalke, take, ki so recimo prenehale plesati latinskoameriške standardne plese, če bi se hotele učiti swing, pa je vsaka rekla, da nimam šans, ko je izvedela, da nisem nikoli prej treniral plesa.«

Človeku vzame voljo …

»Niti ne. Je pa res, da sem povsem padel v jazz, sanjal na temo swinga in dobil staro trobento ter samoiniciativno začel vaditi, sprva sam, kasneje pa pri Gregorju Grašiču, ki me je res veliko naučil in sem mu zelo hvaležen za to. Vseskozi pa sem vadil tudi ples. Ko sem pred šestimi leti doma pleskal stene, sem v časopisnem papirju nekega starega časopisa videl članek o paru, ki je v okviru Ane Desetnice po ulicah Ljubljane plesal plese iz 30., 40. let prejšnjega stoletja. Prek prijateljice iz Kazine sem tako prišel do Sajlesa Šinkovca, Newyorčana, po mami Slovenca, in se ga oprijel kot rešilne bilke. On me bo naučil swinga, sem bil prepričan. Mesec in pol sem se naučil kar nekaj, kasneje nadaljeval sam, veliko vadil, veliko treniral, se udeležil kakšne delavnice v Münchnu, Frankfurtu, na Dunaju in na podlagi želel tako imenovani lindy hop predstavljati po Sloveniji. V dveh letih sem zbral skupino, bivše plesalce ameriških standardnih plesov, rokenrola, hip hopa … in smo začeli.«

Z nastopi in poučevanjem swinga?

»Prijateljica, ki vodi plesno šolo Bu-ba mi je ponudila, če bi učil … Sam sem vedno mislil, da nisem dovolj kvalificiran za to in si najprej nisem upal. Potem sem se pozanimal pri mentorjih iz tujine in so mi rekli, če ne boš ti, bo kdo drug. In sem se odločil. Zdaj je že tri leta tega odkar imamo tečaje v Ljubljani, lani tudi v Kranju v okviru KŠK. Nameravam tudi prirediti tečaj za publiko med 40. in 50. leti.«

Leta niso nepremostljiva ovira za začetek?

»Seveda ne, gre za družaben ples, ki ga lahko plešeš hitro ali počasi, saj imaš veliko prostora in možnosti, da se igraš z ritmom. Pri večini plesov morata biti plesalca zelo povezana, delati enake korake …, pri lindy hop plesu pa vsak plesalec ustvarja svoj ritem, zunanja forma plesa pa pri paru ostaja enaka. Kot glasbenika v bandu, igrata vsak svoj instrument, a v bistvu skupaj. Tempo plesa je lahko različen, v šov formacijah so tudi razne akrobacije, ampak moramo se zavedati, da gre v prvi vrsti za družaben ples. Premagati je treba strah do nasprotnega spola. Namesto da kupiš pijačo in se pol ure trudiš, katero temo bi v pogovoru načel, primi dekle za roko in jo odpelji na plesišče. Ples združuje ljudi, zato pozivam fante naj začnejo plesati swing. Punce že vedo, da je to fina stvar, fantje še ne povsem, saj jih kronično manjka.«

Obstajajo lokali, kjer vrtijo in je mogoče plesati swing?

»Lani smo ustanovili tudi društvo za kulturo swinga Sweetswing, ki je namenjeno predvsem promoviranju swinga. Prihodnje leto v marcu bomo organizirali veliki Sweet swing festival. Sicer pa so plese vsak torek v Ljubljani v Gradu Kodeljevo v restavraciji Lunapark. Ljudje pridejo nekateri oblečeni običajno, drugi posebej za to priložnost …«

Kaj široke hlače in črno-bele čevlje, dekleta pa v poletnih krilih?

»Saj pravim, ni nujno. Pomembno je, da imajo čevlji trd podplat, da dobro drsijo, da so široke zračne hlače, da greš lahko nizko, dekleta pa so ponavadi v krilih in dobrih plesnih čevljih. Ja, lahko se reprezentativno oblečeš, da pokažeš, da si del te kulture. To so živahni plesni večeri, brez kakršnihkoli izgredov. Pozitiva sto na uro.«

Kranj?

»V Cafe innu, spodaj na savskem otoku, sta se v pretekli sezoni ob petkih izmenjavala salsa in swing, in upam, da bo tudi letos tako, dogovarjamo pa se še v španski restavraciji Dali, kjer je večji prostor in bi lahko igral tudi band, v Kranju imamo odličen band Six to go, pa Dixieland Band …«

Swing pod Alpami torej bo?

»Oziramo se v preteklost, a gremo naprej s časom. Če v tok vsakdanjega življenja znaš s swingom vkomponirati duha preteklosti, potem je to tisto pravo. Ne, Slovenije swing najbrž ne bo preplavil, trudili pa se bomo, da bo čimveč ljudi vedelo, da se da na ta način res uživati. In poskusiti to na Hrvaškem, v Sarajevu … Kdo ve.«