Pri frizerju

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / torek, 11. september 2007 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Četrtek, 7. junij

Po temeljitem pregledu se z gospodom Petrom Papugo dogovoriva, da mi bo pri uradnem načinu zdravljenja, pri morebitni kemoterapiji ali pri obsevanju, stal ob strani s tradicionalno kitajsko medicino. Andrej, ki je pri pregledu ves čas navzoč, gleda na vzporedno zdravljenje precej skeptično, ampak to je njegova stvar; način premagovanja moje življenjske preizkušnje je izključno v mojih rokah. Nikakor ne nameravam izgubljati časa in se najprej podrediti uradni medicini, potem pa, če bo tako naneslo in bo ta od mene dvignila roke, iskati pomoč pri pogojno rečeno alternativi.

Na Golnik se vrnem ob 17. uri. Pet minut za tem, ko spet ležim v bolniški postelji, se pri meni oglasi oddelčni zdravnik. Zanima ga, kako se po bronhoskopiji počutim. Bolj zabodeno, kot ga pogledam, ga verjetno ne bi mogla. »Po kakšni bronhoskopiji,« trapasto vprašam. Zdravnik: »Ne vem, kako naj drugače rečem? Po bronhoskopiji, pač. Vas sestra ni dobila.« Jaz, še bolj zabodeno: »Kakšna sestra?« (Lahko bi držala jezik za zobmi.) Zdravnik: »Medicinska sestra, katera pa druga. Poslušajte, gospa Smolnikar, ste bili ali niste bili na slikanju pljuč?« Kot otrok, ki ga mama zaloti s prstom v marmeladi, potisnem glavo med ramena, obrnem kotičke ustnic navzdol, za spoznanje izbuljim oči ter zavrtim glavo levo – desno in še dvakrat levo – desno. Kar pomeni: ne gospod doktor, na bronhoskopiji nisem bila. Zdravnik zaprepadeno: »Niste bili na bronhoskopiji? Ja, kje ste pa bili, gospa Smolnikar, ko vas je sestra iskala?« Jaz, vsaj po moje iznajdljivo: »Pri frizerju.« (Ops, lagati se mi pa res ni treba; pri frizerju sem bila včeraj, ampak po včerajšnjem dnevu me nihče ne sprašuje.) Zdravnik osuplo: »K frizerju ste šli!? Gospa Smolnikar, vi ste vendar v bolnišnici, kar med drugim pomeni, da morate biti bolniškemu osebju kadar koli na voljo. Vi ste tu vendar zato, da se pozdravite. Vi niste na počitnicah. Kaj bi bilo, če bi se vsi bolniki sprehajali tako, kot se sprehajate vi? Moram vam povedati, da sem gospoda profesorja (prof. dr. Andreja Debeljaka, op. M. S.) posebej prosil, da vam še danes opravi bronhoskopijo in pristal je, da vam jo opravi, ko bo končal vse druge obveznosti, pomeni, zunaj delovnega dne. Vas pa nikjer! Nerodna reč.« Jaz: »Ojoj. Oprostite. Res je nerodno in žal mi je. Kaj naj pa zdaj naredim? Verjetno se spodobi, da se tudi gospodu profesorju opravičim. Ojoj, kako sem štorasta. Ojojoj. Ojojoj.« Zdravnik: »No, no, gospa Smolnikar. Se mu bom že jaz opravičil. V svojem in v vašem imenu.« To je torej za mano. Zdravniku obljubim, da se ne premaknem več, ne da bi medicinskega osebja obvestila, kam grem in kdaj pridem.

Zdravnik nekoliko užaljeno odide in mukotrpne situacije je konec. Cimrama razložim, kako so zadeve pri Papugi potekale in kako se glasi njegova diagnoza. Na vrsti je večerja, ki je spet ne pokusim, in dan je tako rekoč končan.

(Se nadaljuje.)