Pred novo sezono

Ste se kdaj vprašali, kako lahko osebno podprete umetniško produkcijo, varovanje kulturne dediščine in medijski pluralizem, tudi če sami niste aktivni gledališčniki, glasbeniki, likovniki, pisatelji, knjižničarji, restavratorji, muzealci, arhivarji, uredniki in novinarji? Naša trditev je, da lahko ...

V uvodniku julijskih Snovanj smo se spraševali, kaj lahko kulture že(l)jni počnemo v mesecih, ko je kultura na dopustu. To pot pa je vprašanje, kaj lahko kot posamezniki storimo, da bo začenjajoča se kulturna sezona 2007/8 čim boljša? Na že postavljene programe poklicnih kulturnih ustanov, društev in najbolj ustvarjalnih posameznikov ne moremo in pravzaprav tudi ne smemo vplivati. Sicer pa so vsi ti na trgu in mi jih kot potrošniki njihovih storitev lahko podpremo ali zavrnemo. Največ lahko storimo tako, da za kulturo več potrošimo, še posebej, če se pri tem odločimo za kulturno blago in storitve, ki sodijo v zgornji kakovostni razred.

Pa pojdimo kar po vrsti, »tako kot so hiše v Trsti«, oziroma tako, kot je kulturo v tej državi razparceliralo ministrstvo za kulturo. To ima tri direktorate: za umetnost, kulturno dediščino in medije. Prva je seveda umetnost, tu gre za produkcijo novega v kulturi. Umetnostnih področij pa je po razdelitvi ministrstva pet: uprizoritvene, glasbene, vizualne umetnosti, arhitektura in oblikovanje, intermedijske umetnosti ter knjiga in knjižničarstvo. Kaj torej lahko storimo kot uživalci (»uporabniki«) vsake ali le katere od teh umetnosti?

Splošni odgovor bi bil: da gremo večkrat ali vsaj kdaj v gledališče, na koncert, razstavo, se potopimo v virtualno resničnost ter se napotimo v knjigarno in knjižnico. Še več pa bi prispevali, če bi se vpisali v enega od številnih gledaliških in koncertnih abonmajev in tako podprli dejavnost izbranega gledališča in koncertne hišo skozi vso sezono. Ko smo povabljeni na odprtje razstave ali le-to obiščemo pozneje, imamo priložnost, da se v primeru, če nam je katero od del zelo všeč, odločimo za nakup. Nakup umetniške slike, grafike, fotografije, kipa, arhitekture malo težje, zato pa tem lažje katero od vizualnih komunikacij (plakata, stripa …), kateregakoli lepo oblikovanega predmeta … Če bi hoteli podpreti intermedijske umetnosti, moramo najprej vedeti, katere so. Na spletni strani ministrstva jih opredelijo takole: »Vanje prištevamo vse umetniške prakse, kivustvarjalnem aktuuporabljajo informacijsko tehnologijo, robotiko, medmrežje, kibernetiko, teleprezenco, virtualno resničnost, multimedijskost in tako imenovano 'razširjeno telesnost', glede na zvrst paje intermedijska umetnosttudi interaktivni performans, interaktivna (avdio, video itd.) instalacija, spletna umetnost in urbana javna intervencija.« V upanju, da vam je vsaj katera od teh novih umetnosti že poznana, jih vse po vrsti priporočam. S knjigarnami in knjižnicami smo si pa bolj domači. Tisti, ki smo njihovi stalni obiskovalci, si bomo težko izposodili ali kupili še več knjig; lahko pa se potrudimo in k takemu knjigoljubnemu dejanju nagovorimo katerega od svojih najbližjih, ki sicer ni ravno notorični knjigoljub …

Kaj pa kulturna dediščina? Ta se po volji ministrstva in tudi sicer deli na nepremično, premično in na tisto, ki je shranjena v arhivih. Saj si predstavljate: nepremično je tisto, kar se ne da premakniti: cerkve, gradovi, mestne palače, pa stare kmečke hiše, hlevi, kašče in kozolci … Premakniti jih res ni mogoče, veliko pa se jih je že in se jih bo še podrlo. Mogoče imamo kako možnost, da kot lastniki ali ljubitelji dediščine tako ali drugače pripomoremo k temu, da bi se manj podiralo (ali neustrezno prenavljalo) in več obnavljalo. Premično kulturno dediščino navadno uničujemo takrat, ko pospravljamo podstrešja, kleti in druga odlagališča in zavržemo vse po vrsti. Zakaj ne bi kakega lepega kosa (pohištva, obleke, starega posodja …) tudi ohranili? Ali pa si ga celo kupili, na bolšjaku, v starinarnici, od soseda ali znanca? Enako velja za stare listine. Hranimo jih, pojdimo v arhive, si izpišemo čim več podatkov in si iz njih na domačem računalniku naredimo svoj rodovnik … To je aktivni odnos do dediščine. Pomagati pa ji je mogoče tudi z bolj pasivnim, tako da večkrat obiščemo kak muzej ali arhiv in si tam shranjeno dediščino samo ogledujemo.

Kultura so po vladnem razporedu tudi mediji. »Direktorat za medije ocenjuje stanje in predlaga ukrepe v zvezi z zagotavljanjem medijskega pluralizma,« so zapisali na ministrstvu. To lahko po svoje počne tudi vsak od nas. Sadove medijev uživamo vsak dan in jih hkrati ocenjujemo. K zagotavljanju medijskega pluralizma pa lahko vsaj nekoliko prispevamo tako, da se »odklopimo« od medijev, ki jih doživljamo kot slabe ali pristranske in se »preklopimo« na tiste, ki so bolj po našem okusu. O okusih (in barvah) pa slej ko prej raje ne razpravljamo …

Še naprej bi lahko razpredali o teh rečeh, a že po doslej zapisanem lahko sklenemo, da ima prav vsak od nas možnost, da dejavno podpre ali (nes)trpno zavrne kulturno produkcijo v svojem domačem ali v širšem slovenskem in evropskem prostoru. In zakaj je ne bi raje podpirali kot bojkotirali?