Zapuščina grajskega vrtnarja

Grad Tuštanj je eden redkih, morda celo edini grad pri nas, ki v vsej svoji zgodovini ni bil nikdar požgan, izropan ali podržavljen in vseskozi ostaja v zasebni lasti ...

Prav zaradi razmeroma mirne večstoletne zgodovine grad Tuštanj, eden od šestih gradov v Moravški dolini, danes kaže zelo lepo podobo. Prvi zapisi o graščakih na tem skrajnem delu Gorenjske navajajo, da je bil grad postavljen že leta 1490, kar dokazuje tudi kamnita plošča z vklesanim grbom nad vhodnim portalom gradu, a je lastništvo mogoče slediti šele od leta 1610 dalje. V drugi polovici 17. stoletja je bil popolnoma obnovljen in od takrat kaže današnjo podobo. Rodbina, ki je imela grad najdlje časa v svoji lasti, so bili plemeniti Lichtenbergi, sredi stoletja pa je posest na zanimiv in za tedanje razmere precej neobičajen način prišla v roke družine Pirnat. Lastnikova hči Maksimilijana se je leta 1854 namreč poročila z grajskim vrtnarjem Luko Pirnatom iz Krtine. Za grad in vse, kar je v njem ostalo, danes zgledno skrbi potomec grajskega vrtnarja, Peter Pirnat.

Mogočna posest na vzpetinici v vasi Tuštanj zajema grajsko poslopje s prostornim dvoriščem in vodnjakom v sredini, štiristo let staro grajsko kapelo na dvorišču, posvečeno sv. Janezu Nepomuku in poslikano s freskami Franca Jelovška, ter posebej dragocene dve štiri stoletja stari lipi in dve le stoletje manj stari platani na grajskem dvorišču. Morda še večjo zanimivost in dragocenost pa predstavlja več stoletij star grajski inventar, ki se je v prostorih – številni so danes obnovljeni, urejeni v muzejsko zbirko in od leta 1990 tudi odprti za javnost – ohranil tako, kot so ga uporabljali zadnji stanovalci.

Kakor pravi lastnik Peter Pirnat, grad v svoji notranjosti hrani bisere tedanje notranje opreme. V sobah je ohranjen originalen lesen, kasetiran pod, stropi so ometani z minimalnimi štukaturnimi okviri, v eni sobi pa je ohranjen lesen gotsko–renesančni strop. V muzejsko zbirko, ki si jo vsako leto, predvsem poleti, ko v prenovljeni poročni dvorani potekajo poročni obredi, ogleda več ljudi, so urejeni štirje prostori - sprejemna soba, grajski salon, spalnica in kabinet. Postavitev stilnega pohištva je takšna kot pred stoletji, največ pozornosti pa pritegnejo lončene peči z umetniškimi odtisi (v gradu je ohranjen tudi del peči iz 15. stoletja), stare listine, predvsem grajski urbarji iz 16. stoletja in pergament s carskim pečatom iz leta 1682, klavikord – predhodnik klavirja, z letnico 1805, na katerega obiskovalcem z veseljem zaigra lastnik sam, ki je končal tudi študij na Akademiji za glasbo – zbirka porcelana in steklovine z Napoleonovimi krožniki, lovsko orožje in vrsta drugih predmetov, ki pričajo o bogatem življenju nekdanjih lastnikov.

Grad so pred dobrimi petnajstimi leti začeli tudi temeljito obnavljati, pri čemer so že prenovili del pročelja, restavrirali nekaj predmetov in odkrili nekaj starih stenskih poslikav. Povsem obnovljena pa je že nekaj let stara grajska kapelica. Grad radi obiščejo zgodovinarji in tudi filmske ekipe, vsako poletje pa lepo število obiskovalcev privabijo tudi različni kulturni dogodki, ki se odvijajo v grajskem atriju.