Preteklost in novi mediji

Besedilo: Metja Stritmar
Kategorija: GG Plus / petek, 7. september 2007 / 06:00

Sinoči so pred Tivolskim gradom v Ljubljani odprli 27. grafični bienale. To pot prikazuje "osem pogledov na grafiko" in njihov skupni imenovalec - reproduktibilnost. Razstave na bienalu si lahko ogledate do 28. novembra.

Če je 23. Ljubljanski mednarodni grafični bienale, ki se je zgodil ob prehodu vnovo tisočletje, leta 2001, še vztrajal pri iskanju in prezentiranju najnovejšega grafičnega ustvarjanja, je 27. grafični bienale morda vfazi pregleda odnosov med nekoč in sedaj, morda pa tudi iskanja odgovorov, kaj početi z umetnostjo. Sploh sedaj, ko vsaka še tako neznana vasica, otoček ali mestece, vsak trenutek proseva iz najrazličnejših ekranov. Sedemindvajseti grafični bienale si je za izhodišče vzel prelomni trenutek vzgodovini umetnosti. Zaradi tehničnega napredka, kjer je vse mogoče prereproducirati, kjer se lahko “umetnost“ dela sklikom na ta ali oni gumb, je izhodišče tega bienala osem pogledov na grafiko, ki imajo nekaj skupnega – reproduktibilnost. Ta je tudi povezovalna nit razstav.

Mednarodni grafični bienale je bil ustanovljen leta 1955 z namenom, da bi domačim umetnikom predstavil dela tujih ustvarjalcev in recipročno tujim umetnikom odstrl pogled vsodobno dogajanje na področju vizualnega (grafiki) vmajhni in dokaj neznani Sloveniji. Posebni geopolitični položaj Jugoslavije, ki je nastal po sporu sStalinom leta 1948 in po ustanovitvi gibanja neuvrščenih vpetdesetih letih, je Ljubljani omogočil, da je postala kraj za srečevanje umetnikov in umetnic iz vsega sveta. Do leta 2001 je predstavljal strogo usmerjenost vprikazovanje tradicionalne grafike, tega leta pa je predstavil vso širino medijev, vkaterem je lahko en izdelek vveč kot enem izvodu. Grafični bienale leta 2003 je razstavne prostore spremenil vnekakšno “čitalnico“ in “knjižnico“. 24. grafični bienale je brez sprenevedanja manifestiral hitrost produkcije tehničnega napredka, raznolikost medijev in ob tem vprašanje, ali res ne znamo in ne zmoremo komunicirati brez elektronskih medijev. Ob 50-letnici, leta 2005, je grafični bienale včast zgodovine in častitljive obletnice pripravil razstavo venem prostoru; sestavljena je bila iz osemnajstih manjših razstav, ki so jih pripravile ugledne svetovne ustanove in je odsevala dediščino polstoletnega dela bienala.

Razvezane oči nemira

Osrednja razstava bienala, ki nosi gornji naslov, je po mnenju organizatorjev v vsebino vtkala pogled nazaj. Predstavlja namreč ustvarjalke in ustvarjalce različnih generacij in slogovnih opredelitev. Ker naj bi bila grafika medij, ki povezuje različne družbene skupine, so razstavljajoči ustvarjalci ssvojim delom zaznamovali umetnost in družbo preteklih let in desetletij vSloveniji in mednarodno. Naslov govori o ključnem trenutku ustvarjanja, ko zamisel dobi vidno obliko; ustvarjalni nemir vglavi umetnika se razveže, iztrga iz “kaosa“ in postane vidna umetnina. Bistvo je videji, ne vmediju. Zato razstava poudarja ustvarjanje, ustvarjalca pa kot intelektualca. Osrednji prostor razstave je Mednarodni grafični likovni center (MGLC) v Gradu Tivoli, kjer se predstavljajo umetniki zrazličnimi umetnostnimi pristopi zraziskovanjem jezika vizualnega ustvarjanja. Pet avtorskih prispevkov na Razvezanih očeh nemira je dobilo tudi prostor vkatalogu sedemindvajsetega bienala, ki je bil kot razstavni prostor uporabljen že na petindvajsetem. Kot razstavni prostor so bienalu dodana zasebna stanovanja, ki predstavljajo eno od končnih postaj umetnosti. Saj naj bi umetnine vnjih govorile o zbiranju, posedovanju in osebnem, intimnem odnosu lastnika do umetnine. Umetnina vstanovanju zaživi drugače kot vjavnem prostoru ali na predvidljivi postavitvi vgaleriji ali muzeju. Všestih zasebnih stanovanjih vsredišču Ljubljane se predstavljajo avtorji, katerih dela so iz stalne zbirke MGLC.

Del razstave bo vjavnem zunajgalerijskem in medijskem prostoru. Umetniki raziskujejo ekonomske, politične in socialne strukture in svoje rezultate in dognanja izražajo vjeziku umetnosti. Množici potencialnih gledalcev je prepuščeno, da opazi take projekte med drugimi informacijami vokolju (reklamnimi panoji, itd.) in vnjih prepozna umetniška dela. Torej, aktivno opazovanje in povezovanje zunanjih dražljajev zumetnostjo.

Prostori, kjer bodo razstave, so: avtobus ljubljanskega potniškega prometa, jumbo panoji vLjubljani, Modna hiša vLjubljani, Mercator center Maribor, Mercator center Celje, Pasaža Maximarketa vLjubljani, plakatna mesta vLjubljani, Ribji trg. Kustosi razstave pa so Liljana Stepančič, mag. Breda Škerjanec in Božidar Zrinski.

Stigma

Je razstava dobitnika velike nagrade 26. bienala (2005), Trienal Poli/Grafica de San Juan iz Portorika. Samostojna razstava umetnosti Portorika bo vgaleriji Cankarjevega doma predstavila sodobno reproduktibilno umetnost Latinske Amerike in Karibov, ki ponazarja politiko uveljavljanja umetnosti zunaj središč kapitala in politične moči. Vojna, kolonializem, predsodki, tehnologija, turizem in neobrzdano nasilje so glavni problemi, skaterimi se spopada sodobni Portoriko. Umetniki pa ssvojimi deli poudarjajo, da so to problemi in težave vsega sveta. Zakaj Stigma? Po tradiciji katoliške cerkve se telesne stigme, oznake na telesu, rane in občutja bolečine pojavljajo na enakih mestih kot rane križanega Kristusa. Tako kot označevanje sužnjev zimeni ali inicialkami njihovih “lastnikov“, imenovanega carimbo, se tudi stigem ne da izbrisati. Jorge Luis Borges trdi, da so občutje sramu, ponižanja, škandali in sramota vir, iz katerega črpajo navdih umetniki. Razstava skuša prikazati, kako se umetniki iz Portorika spopadajo spojavom osebnih, rasnih, družbenih in drugih stigem. Objesten požig umetniškega ateljeja, ponižujoča preobrazba ssamokaznovanjem in druge simbole sramote so en del zbirke razstavljenih del, za drugi del Stigme pa so značilni ironija, parodija, čaščenje načinov, skaterimi umetnost zaznamuje življenje in propadajoče urbano okolje. Umetniška dela, ki so del Stigme, vzbujajo dvom o vlogi umetnika in cilju za katerim teži vsodobni globalizirani družbi. Kustodinja razstave je Marimar Benitez.

Spremljevalne razstave

Thomas Nozkowski riše slike na papir, vkaterem je svet njegovega uma. Pogosto so večje od njegovih platen, vendar niso študije, temveč dognana, zgovorna in surova dela. Vsvetu, ki je vse bolj osamljen in digitalno izkoreninjen, delujejo nekoliko čudaško, a na gledalca pomirjujoče, saj je umetnost še vedno lahko ročno narejena, ganljiva in osebna. Razstava je vprostorih Mestne galerije vLjubljani, njen avtor je Aleksander Bassin. Vgaleriji P74 se bo predstavila knjiga umetnika, ki je rezultat razpisa iz leta 2004, ko je MGLC objavil javni razpis za realizacijo knjige umetnika, kustodinja razstave je Urška Jurman. VGaleriji Kapelica se bo predstavil strip zrazstavo Muzej Ferraille, ki prikazuje zgodovino stripa in spreminjanje njegovih ustvarjalcev. Mr. Ferraille je namreč kovinski robot, ki se je vstripu pojavil včasopisih leta 1924 in opeval eliksir večne mladosti …

To je samo nekaj iz bogatega programa 27. grafičnega bienala. Dobitnika velike nagrade je korejski umetnik Jeon Joonho (1969). Razstavlja v MGLC, v osrednjem sklopu bienala Razvezane oči nemira.